No, pa je podeljen tudi prvi naziv najbolj ekološkega, torej okolju prijaznega, zapora na svetu. Daleč, ampak svetlobna leta daleč pred vsemi, si je ta naziv prislužil zapor Bastoy na Norveškem. Celo toliko ekološki je, da bi marsikateri navaden smrtnik z veseljem tam živel. Ampak ta počitniška destinacija za kriminalce, kot ji rečejo oni drugi, ostaja rezervirana zgolj za izbrance…..

Norvežani, ki sicer že fascinantno skrbijo za človekove pravice, včasih mogoče celo pretiravajo, so to svojo skrb do sočloveka prenesli tudi v zapore. Njihove metode dela v zaporih so dokazano v samem svetovnem vrhu, saj norveški zapori edini beležijo zgolj 20% stopnjo povratnikov.

A imajo tudi zapor, ki tolče tudi ta rekord – s 16% povratnikov prav vse zapore na svetu prekaša zapor Bastoy.

In začudenje nad delom Norvežanov z zaporniki se tukaj šele dobro začne. Bastoy namreč ni kar en zapor, ampak nekaj, kar vzame sapo marsikateremu navadnemu smrtniku.

Zapor Bastoy je namreč v celoti morski otok, velikosti 2,6 km in od celine oddaljen zgolj 2 km. Od svojega začetka pred 30 leti je zapor namenjen izključno zapornikom “najtežje kategorije”, torej morilcem, roparjem in ostale najtežje oblike.

In medtem, ko drugod po svetu takšne kalibre zapirajo v betonske samice, popolno izolirajo, če jih že ne pripopajo na električen stol recimo, imajo zaporniki na Bastoyu pravi raj svobode.

Nobene celice, nobenih rešetk, nobenih ograj….

Zaporniki namreč živijo v – bungalovih.
In to takšnih, da se še marsikatero turistično bungalovsko naselje lahko skrije. V vsakem od bungalovov je nastanjenih po 6 zapornikov, vsak ima svojo komfortno opremljeno sobo, tv, telefon, medtem ko si kuhinjo, kopalnico in podobno delijo, kot pač to gre v bungalovih.

A to je le začetek. Zaporniki imajo namreč na razpolago še zasebno plažo, saune, knjižnico, tenis igrišča, svoj hlev jahalnih konj, večnamensko zunanje in notranje igrišče, kolesarsko rekreacijo, ribičijo in še marsikaj….

Celo odlično opremljen blues band s sicer pomenljivim imenom – Guilty as the Devil, katerim so zaporniške oblasti dovolile celo, da so igrali kot predskupina famoznim ZZ TOP na tamkajšnji turneji.

V Bastoyu za največ 115 zapornikov skrbi 35 uniformiranih varnostnikov, od skupno 70 osebja. V bistvu edino delo varnostnikov je, da preštevajo zapornike 4x dnevno med delovnim časom zapornikov, medtem ko po 16 uri pa do 7h zjutraj na otoku ostane zgolj 5 varnostnikov.

Zaporniki imajo tudi proste roke pri svojem zunanjem videzu, do frizure pa do garderobe. Obvezno pa morajo upoštevati 3 zlata pravila zapora : brez nasilja, brez alkohola in brez drog.

Zapor pa je zasnovan tudi na samozadostnosti. Namreč, zaporniki praktično v celoti skrbijo za svojo prehrano in za ta, kakor tudi ostala dela imajo odmerjen delovnik od 8.30 pa do 16h. Vikendi in prazniki fraj, plačilo pa 6€ na dan, poleg tega pa prejmejo na mesec še dodatnih 70€ za dodatna razvajanj, aktera si lahko nakupijo v svojem odlično založenem supermarketu.

V bistvu zaporniki živijo zelo ekološko, saj vsa poljska opravila izvajajo praviloma ročno ali s pomočjo konj, vse možne zelenjave in sadja pa pridelajo še za prodajo. Poleg tega pa imajo tudi svojo mini kokošjo, govejo in ovčjo farmo, še najbolj pa so ponosni na svoj hlev konjev.

Za prodajo pa delajo tudi ostale stvari, recimo izdelke iz lesa v svoji mini lesarski tovarnici. Praktično vsak od njih ima tudi svoje kolo, katere so si sami kupili, posledično pa imajo na otoku tudi svoj kolesasrski servis in trgovino.

Zaporniki torej živijo na videz povsem običajno demokratično civilno življenje, kar pa je tudi osnovni namen  programa tega zapora in po vseh teh letih te izvedbe imajo več kot jasne dokaze, da je ta pot pravilna tako za državo, kot zapornike.

Seveda se zaporniki več kot zavedajo, da jim je padla sekira v med in temu primerno se obnašajo. V zaporu Bastoy, kljub bližnjemu mestu na kopnem, katerag gledajo zaporniki dnevno iz otoka, še niso zabeležili niti enega poskusa pobega.

Prej nasprotno.

“Ljudje se nočejo več vrniti v strogo varovane zapore, potem ko so nekaj časa tukaj”, pove Per, 44 letni nekdanji kmetovalec, zaprt zaradi zajetnih količin preprodaj amfetaminov in zaključi : “Zakaj bi se vračal v pekel, če pa sem v nebesih.”

Podpre ga njegov kolega Peter, ki je svojih prvih 8 let, od 14 določenih zaradi preprodaj drog, preživel v strogo varovanem zaporu na kontinentu. “Tukaj nam dajejo zaupanje in odgovornost. Do nas se obnašajo, kot do odraslih. Vsak mora sicer delati, ampak imamo tudi dovolj prostega časa, da lahko ribarimo, poleti pa se kopamo na naši plaži. Zavedamo se, da smo zaporniki, ampak tukaj se počutimo kot ljudje”, zaključi Peter.

“Ubil sem iz maščevanja”, pa začne svojo razlago Hesle, mlad 23 let, od katerih je najprej 7 že preživel v strogem zaporu, preostale 4 pa na Bastoyu. “Ko le ne bi tega naredil. Ampak zdaj moram plačati za svoj zločin. Zdaj nimam več potrebe po drogah in ko bom zapustil Bastoy želim živeti normalno in si ustvariti družino. Tukaj me učijo, da bom pripravljen za takšno življenje.”

Pred koncem pa je svoje dodal še Sven, zaradi umora obsojen na 8 let, ki je tudi kitarist v že omenjenem hišnem bandu Guilty as the Devil, kjer na vajah preživi večino časa, ko ni na svojem delovnem mestu na žagi v mizarski delavnici in čaka, da uslišijo njegovo vlogo za nadzornika v njegovem bungalovu.
“Rad imam odgovornost. Preden sem prišel sem, se nisem nikoli zmenil za druge ljudi”, pove Sven.

Za konec pa priznam – ko sem se prebijal med vsemi temi zgodbami zapornikov Bastoye, sem do njih začutil spoštovanje. Spoštovanje, da se spoštujejo ne glede na preteklost in da so sami sebi priznali napako, najbolj pa, da delajo vse, da napako popravijo in je nikoli več ne ponovijo.

In ja, to možnost jim je omogočil norveški sistem socialnega pristopa na zelo bister način. Norvežani se pač zavedajo, da je težje pomagati človeku, kot pa ga v nič dati, a obenem se očitno zavedajo tudi, da je vlaganje v človeka temeljni steber družbe na poti razvojne uspešnosti. Ja, tisto nekaj, česar preveč Slovencev še vedno ni sposobna ne dojeti, še manj (od)dati.

Don Marko M