Oni dan sem se zalotil, da v bistvu že skoraj celo življenje kopljem po pesku. Metaforično, kondicijsko ali pa kar tako za zabavo in sproščanje. In nekako najljubše mi je ravno slednje. Pesek ob in v morju. Nekako usodno sta povezana. In opazovanje te njune sinhronosti je lahko tudi veličastno…..

Kot mulci smo si, na eni plaž skrajnega rta naše male podalpske, pogosto privoščili tudi izkazovanja spretnosti izdelav peščenih umetnin. In pred tem početjem smo si praviloma privoščili blato-nogomet.

Oseka je bila pravi čas za ta šport poln zabave, a tudi kondicijskega učvrščevanja. Ko se je morje povleklo proti sredini zaliva je namreč v določenem delu velikosti dveh rokometnih igrišč, zapustilo blato.

A to ni bilo kakršnokoli blato in še vedno ni, temveč blato, s katerim se še danes poleti, zaradi zdravstveno lepotnih učinkov, kar po celem telesu namazujejo brhke Italijanke, ki hodijo tja točno s tem namenom. Naše Slovenke so praviloma preveč fine, da bi uporabile ta zastonj dar narave in raje plačujejo za to isto blato po 100 in več evrov v masažnih salonih.

Skratka, ta naš blato-nogomet je potekal kot igra malega nogometa, razlika je bila le, da si se med hojo, tekom po površini, skoraj do kolen pogrezal v blato. Nora zabava, pa še povsem brezplačna. In ob koncu tekme smo se seveda zapodili v morje na globinsko čiščenje.

Bili pa so tudi dnevi, ko smo se šli sproščanja umetniške inspiracije na pesku, le kakšnih 100 metrov proč od blatnega dela. In ja, tudi tokrat smo počakali, da oseka popelje morje proti sredini zaliva…..Potem pa akcija.

Praviloma smo izdelovali peščene oblike v parih, le pri kakšnem večjem podvigu, kot je bilo recimo izdelava dinozavrovega jajca tik pred odprtjem, smo staknili skupne moči.

In potem, ko je bilo na obali, po dobri uri, na ogled med 10 do 15 takšnih in drugačnih naših umetniških peščenih skulptur, smo se spokali v morje. A vseeno smo, kljub igrivim norostim, bili pozorni na plimo morja. Najlepši trenutek je namreč prihajal….

Takrat smo se posedli na obrežje in medtem, ko se je od vročine pordečelo sonce pogrezalo v morje, se je le to lotilo objemanja naših peščenih umetnosti. Z vsakim valom so naše umetnosti postajale umetnosti morja. Topile so se kot sladoled v kornetu poleti točno opoldne…..

In kolikor smo bili ganjeni, ker so naša remek dela izginjala, toliko bolj smo bili nad temi nepozabnimi prizori igre narave….

Danes, toliko let kasneje, si tiste blatne dogodivščine bolj poredko privoščim, čeprav se dedno prenašajo na potomstvo, zato pa nič manj tistih poletnih peščenih, za kar gre sicer še najbolj zahvala mojemu potomstvu, katerih prav ne morem indiferentno gledati v tistem pesku, pa čeprav gre tudi za večji otroški peskovnik.

V peskovniku z velikim zanimanjem opazujem tudi gručo mularije, ki deluje v nekem navideznem totalnem, a v resnici v urejen kaosu. Kako in toliko je vsak otrok dejansko zrcalo staršev, pride v peskovniku nekako še najbolj do izraza. Tako je moč opaziti zametke bodočih samovšečnežev, nasilnežev, diplomatov, ekonomistov, afnogunc in raznih obrtnikov.

Kanglice, grabljice, lopatke in podobni peskovni pripomočki menjujejo lastništvo hitreje kot delnice na borzi, a vseeno se na koncu igre vse vrne izvornemu lastniku. In ja, družbo mi dela tudi nekaj kolegov staršev, s katerimi se skupaj valjamo po tistem pesku in s svojimi otroci ustvarjamo iz peska, kar se nam pač zljubi.

Kolegov staršev sem namenoma navedel v moški obliki, ker se dejansko v peskovniku znajdemo praviloma samo očetje. No, na povprečno vsakih 50 očetov se v peskovniku ob otroku v peskovniku pojavi tudi kakšna mati, pogosteje none.

Peskaste umetnine, katere sem in še vedno ustvarjam skozi poletje s svojim potomstvom, so seveda, ob vstopu v peskovnik, plod temeljitega dogovora, skozi katerega obdelamo strokovne analize ustreznosti materiala, pripomočkov, aerodinamike, videza in seveda končne uporabnosti umetnine.

Dokler moja mala Koki recimo podaja željo po izdelavi umetnine, ki gre bolj v širino, kot višino, zadeva, glede na omejen prostor, še nekako funkcionira v izdelavi. A potem ko izrazi običajno žensko skromnost in butne “Dajva narediti žiravo. Takšno velikooooo…”, se hipoma pojavijo tudi logistični problemi.

In ker je moja očetovska dolžnost najti rešitev za sleherno težavo, se pač preseliva na sredino peskovnika, kjer je vkopan velik senčnik in začne se zgoščevanje peska v podobo žirafe. Vrat žirafe seveda postane nosilni stebriček senčnika, vse ostalo žirafe pa okoli tega.

V postopku izdelave je seveda pomembna sestavina tudi količina avtohtonega morja, katerega s Koki in kanglico izmenično dostavljava na gradbišče iz nekaj metrov proč Adriatika. Morje sicer služi prvenstveno kot utrjevalec peska, skupaj pa tudi kot osvežilen bodi pejting.

Nad končno podobo ustvarjenega sva, ne glede na obliko, tudi zaradi vloženega truda, vedno zelo ponosna, a malo kasneje, ob vračilu iz morja, kjer očistiva svoje bodi pejntige, tudi rahlo nejevoljna, ker včasih najina peščena umetnina ne vzdrži v originalni podobi niti do najine vrnitve. Eni so ustvarjeni za graditi, eni za rušiti. Življenje pač.

Kljub temu, pa je kolekcija slik teh naših družinskih peščenih umetnin že zajetna. Ja, tiste res extra ustvarjene obvezno poslikam. Da bom nekoč lahko spomnil potomstvo, kaj lahko daje otroštvo, pa da ne pozabijo na otroka v sebi, če bi se jim slučajno zgodilo kaj v tej smeri.

Slik teh naših družinskih umetnin iz peska seveda ne bom predstavljal tukaj, predvsem zato, da ne zasenčim tistih, katere si boš lahko ogledal/a v nadaljevanju. Tudi ustvarjalci teh peščenih umetnin nadaljevanja razumejo, da se resnično življenje dogaja daleč proč od tv, FB, pametnih telefonov, video igric…..In to tudi, čeprav so se potrudili, a z veseljem, zlahka dokazujejo…..

Don Marko M