Alenka Bratušek – edina premierka na svetu, kateri ni uspelo

Od prvega dneva, ko je nastopila kot premierka, podpora javnosti Alenki Bratušek pada. Danes je noče več videti v politiki že 71 % državljanov. Mene se ne šteje, ker sem rekel že prvi dan njene postavitve, da ženska prekrižanih nog ne prinaša nič drugega, razen nešteto težav…..

Primerjalne javne ankete so postregle z rezultatom, da si prihoda Trojke v našo malo podalpsko kličejo in želijo zgolj tajkunske elite, politiki in njih verniki. Slednji mogoče ne sodijo med premožnejše, a sledenje vodji tudi za ceno lastnega propada je lahko tudi destrukcijska vrlina. Kar je razumljivo, čeprav nerazumljivo.

Trojka dela red tako, dokazano po drugih državah, da pobere vsem malim državljanom in razdeli med tiste že itak premožne. Za premožne je Trojka rešitev zaščite, ohranitve in plemenitve statusa, za 90% preostalih državljanov pa itak ni važno.

Slovenija je v teh dneh in tednih pravcati mini EU bordel. Na državljanske stroške komforta si kljuke po uradih v prestolnici podajajo različni evropski birokrati, od IMF do vodje evroskupine. Prišli so po svoje, čeprav jim ne pripada.

Jeroen Dijsselbloem, vodja evroskupine, je celo že pozval naše parlamentarce k odločnim ukrepom za ozdravitev bank, javnih financ in razprodaj skupnega premoženja. Rešimo banke, za zajtrk, kosilo, večerjo pa si privoščimo sveže bančne izpiske.

In ko sem bil že skoraj prepričan, vsled vseh dogajanj, da kretenizma Janše in SDS ni mogoče preseči, se je za nemški Süddeutsche Zeitung izpovedala Alenka Bratušek, spljuvala vse državljanke Slovenije in poleg vseh neverjetnosti prijavila :

“Ponosna sem, da sem prva ženska v naši državi, ki ji je uspelo.”

Evo zakaj je nemogoče spoštovati slovenske feministke….In ja, jebote, pa kje jaz sploh živim….

Don Marko M

AB na Luno (blog Don Marko M)

Deli:

5 nepozabnih je do tvojega trenutka povedalo za zapis “Alenka Bratušek – edina premierka na svetu, kateri ni uspelo

  1. Eno glupo vprašanje: je že kdo prišel na idejo o uvedbi vzporednega plačilnega sredstva na nekem lokalnem ali regionalnem območju?

    Recimo, primorci bi lahko imeli “Refoške bone” z depreciacijsko stopnjo npr. 1% mesečno in s katerimi bi mogli lokalno plačevati (tudi davščine na lokalni ravni). Boni bi bili zamenljivi za Evre po drsečem tečaju (glej zgoraj – malo prej).

    S tem bi spodbudili kroženje denarja in predvsem lokalni gospodarski cikel… Morda, zgolj v premislek. Nekako tako kot “Bavarski Cheming”.

  2. P.J.

    ni glupih vprašanj, sploh če v isti sapi podaš še pameten odgovor….meni se zdi tvoj predlog kul in si bom še podrobneje ogledal ta “Bavarski Cheming”, samo se mi zdi, da se bomo morali Primorci odcepiti od Slovenije, da to lahko izpeljemo…..

  3. Uradna stran Chiemgauer-ja. V principu izpeljava sploh ni tako nemogoča. Verjetno se bolj ali manj vsi spomnimo Mercatorjevih bonov. Tudi Zoki jih je dajal zaposlenim namesto dela plače – s preprostim razlogom: spodbuditi notranjo potrošnjo.

    Kot rečeno je bistvo takega projekta, da plačilno sredstvo sorazmerno hitro (vendar ne prehitro) izgublja na vrednosti. Na ta način (med drugim) spodbudimo kroženje dobrin, saj ljudje ne čutijo potrebe po zadrževanju tega plačilnega sredstva na daljši rok…

    Še bolj pomembno je, da obstoji v ozadju rezerva (npr, v Evrih), ki v celoti pokriva potrebe po trgovanju z “zunanjim sistemom”. Tak eksperiment je bil narejen v času velike krize na ozemlju današnje Avstrije in je pokazal, da so učinki enormni.

    Zaposlenost je bila 100%, revščina pa je na območju eksperimenta “izpuhtela” že po prvem letu, če se prav spomnim. Mesečni promet pa je predstavljal nekajkratnik vsega obstoječega (natisnjenega) plačilnega sredstva, kar izpričuje izredno hitro kroženje.

  4. Še “bolj strokovna” razlaga Wörglskega eksperimenta iz leta 1932:

    Svetovno je odmeval velik uspeh in propad denarne reforme v avstrijskem mestecu Wörgl, ki je leta 1932 izpeljal denarno reformo, ki še danes navdihuje.

    To je bil čas velike svetovne depresije, ki jo je Avstrija po razpadu imperija že dočakala v slabem stanju, kriza pa je vse skupaj le še poslabšala. V Wörglu je brezposelnost takrat dosegla 30% stopnjo, davčni prihodki občine so se krčili, močno so usahnila nakazila iz državne in pokrajinske blagajne, za vratom pa so jim visela še bremena visokih dolgov, ki jih ni bilo več mogoče odplačevati – občina je bila skratka na robu bankrota. V takih brezupnih razmerah se je mestni svet odločil izdati 12.600 potrdil oziroma t.i. brezobrestnih šilingov, ki so bili zavarovani z enako vsoto pravih šilingov, naloženih v običajni banki. Mestni svet je potrdila izdal za financiranje projektov kot so popravila cest, gradnja mostu in smučarske skakalnice, namestitev uličnih svetilk ter podobnih komunalnih del. Z novoustvarjenim denarjem so lahko plačali delavce, kupili material, sprejemali so ga v mestnih trgovinah in pri lokalnih obrtnikih, z njimi pa je bilo mogoče plačati tudi dajatve občini. Z možnostjo kroženja potrdil torej ni bilo težav. Ker v takem denarnem sistemu ni smiselno kopičiti denarnega bogastva, je s pomočjo denarja ustvarjena resnična koristnost.

    V Wörglu je skratka veljalo, da mora ob koncu meseca imetnik potrdila nanj nalepiti znamko v protivrednosti enega odstotka vrednosti, kar pomeni, da je denar devalviral letno po 12% stopnji. To je negativna obrestna mera ali strošek posedovanja denarja. Pravilo je povzročilo t.i. ‘taljenje denarja’, zato so vsi potrebne nakupe skušali opraviti čim prej in se pred koncem meseca znebiti potrdil – denar se je stekal v trgovine in k obrtnikom, ti pa so z njim na koncu plačali svoje davke, tako da se je denar vsak mesec vrnil nazaj Mestnemu svetu.

    Zaradi spodbude kroženju se je v enem letu celoten znesek potrdil obrnil 416-krat ali 13-krat hitreje, kot se je takrat povprečno obračal avstrijski šiling, in s tem ustvaril za tolikokrat večji obseg transakcij v lokalnem gospodarstvu. Poleg tega je na koncu mestni svet dobil nazaj vseh svojih 12.600 brezobrestnih šilingov, tako da je lahko sprostil bančno garancijo in s pobiranjem ležarine zbral še za 1.512 avstrijskih šilingov taks. Z minimalnim dodatnim obdavčenjem, ležarino, je ukrep mestnega sveta na koncu omogočil toliko dodatnih del v lokalni ekonomiji, da je stopnja brezposelnosti v enem samem letu padla za četrtino.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *