Državljanke naše male podalpske že nekaj let vse bolj prekašajo moške pri varanju, pravi strokovnjakinja, vidim greha vredna, Veronika Seles. Če to trdi zakonska terapevtka iz svoje delovne prakse, nimam razloga ji ne verjeti. A kljub temu ne bom tokrat o vzrokih varanj, spočetih z razlogom tudi ko ni razloga, pač pa o vzročnih posledicah, produktih varanja….

Vzročni produkti varanj so lahko sicer tudi zelo pristne menjave lastništva spolnih bolezni, a tudi o tem ne bom, čeprav je 1. december pred vrati….

Bom pa o ženskah, ki podtaknejo svojemu partnerju otroka, katerega jim je spočel drug moški, namesto njih partnerja, v igri varanja po sistemu “mi 3 smo najboljši par“.  O podtaknjencih, kukavičjih jajcih, “pankrtih” – skratka zelo vidnih plodovih ženskega partnerskega varanja…..

Saj veš tisto : “Presenečenje, dragi. Noseča sem !” Dragi pa : “Juhu, draga, dve presenečenji. Sterilen sem !”

Lahko bi sicer debato razširil tudi na moške, ki sodelujejo v tej igri varanja in spočnejo otroka ženski, ki je v nekem drugem razmerju, a namenoma ne bom, iz enostavnega razloga – moje mnenje je, da je praktično nemogoče, da bi moški, v normalnih okoliščinah, spolno občeval z žensko, če mu ona sama tega ne da na razpolago. Sploh pa je privilegij rojevanja otroka zaenkrat še vedno v striktno ženski domeni.

In zdaj – nekateri takšne ženske, ki podtikajo kukavičje jajce, prezirajo, nekateri obsojajo, nekateri sovražijo, nekateri razumejo oz. se vsaj delajo, da razumejo. Za nekatere so lisice, za nekatere prasice, za nekatere bolnice, za nekatere svetnice. Nekateri bi jih kar ubili, nekateri (večkrat) nabili, nekateri se odselili, nekateri jih še naprej ljubili.

Če kdo misli, da je ta ženska moda podtikanj kukavičjih jajc svojemu rednemu partnerju, zakoncu, s katerim lahko že imata enega ali več svojih spočetih otrok, prej občasna moda, kot pravilo, se seveda moti.

V praktično vsaki državi na svetu namreč takšne ženske uspejo ustvariti in tudi uspešno podtakniti za kar med 20 – 30 % kukavičjih jajc v skupni seštevek državljanov. In Slovenija seveda ni nobena izjema, ampak prej bližje 30% podtaknjencev.

No, pa da ne bo zdaj nastala splošna panika moram dodati, da so tej % podtaknjencev izmerjeni izključno iz DNK rezultatov tistih staršev, praviloma moških, ki so se odločili opraviti DNK raziskavo očetovstva. Čepra še vedno govorimo o krepkih tisočih podtaknjencev. Bi pa bilo zanimivo videti rezultate, če bi se vsi odločili za teste očetovstva….

V Veliki Britaniji so recimo pred leti v neki porodnišnici poskusno delali DNK teste vsakega novorojenca, da bi indeksirali kompatibilnost za morebitno kasnejše darovanje mozga ali drugih organov med člani družine. Projekt je bil sicer tehnično gledano uspešen, a socialno gledano totalna katastrofa.

Kukavičjih jajc je bilo enostavno preveč. In ker so možje teh žensk, ki so 9 mesecev živeli v prepričanju svojega pristnega spočetja potomstva izvedeli, da jim je njih najdražja v resnici podtaknila kukavičje jajce, je bilo število ločitev zaradi tega programa enostavno tako preveliko, da ga zato niso prenesli na nacionalno raven.

Ta Britanska medicinska izkušnja pa je bila tudi povod in podlaga, da so se tudi v drugih evropskih državah odločili ne izzivati DNK srečo ob rojstvih otrok in primerjati s starši, čeprav bi to lahko bilo tudi zelo koristno.

Tako imajo podtikovalke kukavičjih jajc po poti uradne medicine v bistvu kritje za svoje početje, a še vedno obstaja možnost, da se potencialni ali brez dvoma oče otroka odloči za DNK raziskavo na svoje stroške, kar je zdaj sicer možno tudi pri nas.

In ko je bila pred mesecem v eni naših bivših bratskih republik, BiH, javna objava, da so poslej omogočeni DNK testi očetovstva prav vsakemu, seveda proti plačilu, se je zgodila totalna euforija. Frka, pizdarija, urnebes….

A totalno paniko niso zagnali večinsko, kot bi kdo mislil, potencialni očetje otrok, temveč matere svojih sinov, tašče, ki so dvomile v iskrenost svojih snah, torej partnerk svojih sinov. Ženska ženski ženska pač…

Te stare “babe” so in še vedno izvajajo prave realiti šove, saj kot v najbolj pristni tv limonadi ne izbirajo ne sredstev, ne načina, domišljijo pač, in v te DNK laboratorije znosijo od las otroka, sina in snahe, pa do vzorcev slin na bejbi palčkah, kozarcev s slino, skratka nema, da nema.

In kljub ne ravno zavidljivem premoženjskem statusu  tem “babam” ni težko iz nogavic postrgat med 300 – 500 € za DNK raziskavo. Samo da je za mog sina, pa nek košta šta košta. Tudi v BiH so se rezultati kukavičjih jajc povzpeli na 30%, kar je seveda sprožilo še večji naval po DNK testih očetovstva.

A vrnimo se k izvirnemu grehu te debate, torej tem ženskam, ki si dovolijo svojemu partnerju podtakniti od drugega moškega spočetega ji otroka. Mislim, da sem že dovolj mlad, da razumem, da se v življenju lahko marsikaj (nepričakovanega) zgodi, kakor tudi, da se da tudi nasititi od zarečenega kruha.

Kljub temu pa še vedno ne razumem, odkod tovrstnim ženskam toliko poguma, ali pa brezbrižnosti, da si dovolijo svojemu rednemu partnerju, možu, tudi družini, podtakniti kukavičje jace, kot plod neke tretje osebe. Nenazadnje to ni 1. aprilska šala….

Še manj razumem, kako je živeti s tem občutkom, da v svojo družinsko nedotakljivost, katero bi morala praviloma ščititi, đast lajk det vrine podtaknjenca. Kako to sploh izgleda ? A mirno spi, nikoli ne zapeče občutek krivde ? In nenazadnje, kaj s takšno potezo sploh sporoča svojim otrokom ?

Kakorkoli obračam in obračam pridem v vsakem primeru do golega zaključka – podtikanje kukavičjega jajca povzroča žrtve. In edine žrtve v tem primeru so otroci, tako ta kukavičja jaca, kot njegovi morebitni “bratje in sestre”. Odrasli pač nekako preživimo, otroci pa….

Dovolj sem mlad tudi, da vem, da na tem svetu nič ne ostane skritega. In samo vprašanje časa je, kdaj bo vsako kukavičje jace izvedelo resnico svojega nastanka. Pa čeprav ga je ta njegova mati poskušala “zaščititi” pred resnico, seveda zgolj zato, da ga ne bi prizadela.

Ampak s čim lahko človek bolj prizadane – s tem, da sam ne pove, kar bi moral, ali da otroku podtaknjencu povejo resnico drugi ?!

Me pa na nek čuden način fascinira tudi dodatna predrznost nekaterih teh žensk podtikovalk, ki gredo celo daleč, da tudi ob morebitni ločitvi od “rednega” partnerja zaradi tega dogodka preskočijo še tisti zadnji branik minimuma človeškega dostojanstva in brez vsakega sramu celo tožarijo nič krive partnerje za plačevanja preživnin za ta kukavičja jajca.

Gre za primere, ki so slovenski sodni praksi še kako znani, ko so sodnice kar prek palca določile, da morajo ob ločitvah sicer bivši partnerji, ki itak niso spočeli tistega ženinega podtaknjenca, plačevati preživnino. In dokler so tej možakarji dokazali, da niso očetje, vmes pa plačevali preživnine, so zaradi še vedno ustaljene prakse naših sodišč v takšnih in podobnih primerih, ta kukavičja jaca postala že polnoletne osebe…..

Seveda, da sem se tudi sam vprašal, kako bi odreagiral, če bi se meni zgodilo, da bi mi partnerka podtaknila kukavičje jajce.

Na prvi del sem si odgovoril na prvo – če bi bila kot partnerja še brez potomcev in bi si ženska dovolila podtakniti kukavičje jajce, bi se takoj poslovila za večno.

Sem pa imel neprimerno več težav, končnega odgovora pa še vedno ni, v tistem drugem primeru. Kaj pa narediti v primeru, če bi s partnerko, ženo že imel enega, dva ali več skupnih originalnih potomcev, pa bi ona na to število dodala še to kukavičje jajce ?

E ja, se kar strinjam, da noben fuk ni nedolžna reč, ker, kakor obrneš, vedno nekdo najebe….

Don Marko M