Angleška stroka psihologije, ki je izumila permisivno vzgojo v 90ih, je lani nedvoumno in jasno priznala, da je bil ta vzgojni koncept otrok povsem zgrešen. Še več – ta ista stroka se je celemu svetu opravičila za povzročeno škodo, v okviru izvajanja programa permisivne vzgoje, (najmanj) dvem generacijam. In program so v Angliji ukinili….

Pri nas pa…Hja pri nas so ga začeli komaj dobro vpeljevati….

In v ta namen ustvarili cele kupe vladnih in nevladnih organizacij, v katerih, zelo zanimivo, delajo praktično samo ženske (enakost spolov in to pač) in katerih gonilno poslanstvo je “futrati” otroke in starše, da je otrok edini zakon, bog i batina. Da ima otrok vse pravice. Prav vse. Kadarkoli, kjerkoli. Zgolj in edino pravice.

Že par krat sem dokaj temperamentno nastopil zoper takšne ustanove in jih vprašal, kdaj mislijo nehati s temi neumnostmi. Bil sem celo še bolj (pre)drzen in zahteval, da vzpostavijo pri furanju teh njih otroških prav(lj)ic tudi uravnilovko in vzporedno poučujejo otroke tudi o dolžnostih.

Pravzaprav, najprej o dolžnostih. Ker sem pač mnenja, da ne more zahtevati pravic, kdor ne izpolni dolžnosti. Seveda so te borke za otrokove pravice, od socialnih in drugih strokovnjakinj, namesto mi odgovoriti, kaj šele narediti, standardno poniknila v svojo sivino teme. Pa samo pogovarjati sem se hotel….

Tokrat bom celo namenoma preskočil grozljivke teh strokovnjakinj okoli skrbništev otrok in povezanih zgodbah, kar še ne pomeni, da kdaj naslednjič ne zakurim kresa na to tematiko…

Pa gremo v nadaljevanju k posledicam te njih “strokovne” kataklizme permisivne vzgoje, tako na starše, kot otroke.

Sindrom nemočnega starša

Samemu mi je, tudi kot staršu, povsem razumljivo, da je, kljub ljubezni kot temelju starša do otroka, naivno pričakovati, da bi lahko bil odnos starš-otrok vedno v nekih idealnih dimenzijah, polnih razumevanja, kreativnosti in skupnega zadovoljstva. V življenju pač z razlogom obstajajo dobri in manj dobri dnevi.

Upoštevajoč, da ne obstaja enotna šola za starševstvo, si le tega razlagam navidez enostavno v dolžnostih starša. Moja dolžnost je pač potomcu pomagati, da postane samostojna, samozavestna osebnost, ob čemer nimam nobene pravice ga, do polnoletnosti, vtikati v razne verske skupnosti, čeprav sem dolžan ga podučiti o vseh njih v enaki meri, ali ga celo zlorabljati, da izvaja moje morebitne neizpolnjene otroške sanje.

In če je cilj starša, da pripravi otroka na samostojno življenje v družbi, potem je pač potrebno otroka, vsaj do določene mere, socializirati, kot temu rečejo strokovnjaki. Otroku je pač treba pomagati, da osvoji določene norme družbe. In socializacija otroka se po mojem ne izvaja v vrtcih ali šolah, ampak se vse začne in konča doma.

Tudi zato je proces otrokove socializacije še najbolj prav doma pospremljen z neizbežnimi “spopadi” okoli sprejemanj družinskih pravil. Hišnega reda torej. Saj veš kako je to šlo tudi v našem otroštvu.

Že takrat sem, še kot otrok, recimo dojel, da ta doma postopek socializacije ni predmet dveh enakopravnih strani. Predpostavka gospe matere, da so moje želje, še pred dejanjem, nekaj nevarnega, škodljivega ali neprimernega zame, so znale povzročati serijo svetovnih vojn med nama, sploh, ker sem imel vedno pripravljeno argumentirano uporništvo.

Skratka, “spopadi” v postopku socializacije so ustaljena praksa. Neka splošna teza, po mojem neupravičena, je tudi, da je starš odrasla oseba, ki zna in razume, razmišlja racionalno in iz ljubezni od svojega otroka, zgolj ljubezni seveda, sprejema odločitve, ki so najboljše za otroka.

Logično nadalnje je seveda, da je starš tisti, ki upravlja z otrokom, ne pa otrok s staršem. Zato se v teh socializacijskih “spopadih” pogosto pojavlja hierarhični odnos starša do otroka. Starš je namreč tisti, ki od otroka zahteva, da svojo voljo podredi starševski volji.

Starševska moč je tako lahko tudi “sposobnost” starša, da vpliva na otroka  tudi tako, da se otrok obnaša kot starš ocenjuje “da je prav”, četudi bi se moral zato otrok odpovedati določenim vzorcem obnašanj, ki so mu sicer prijetna in zabavna, ali pa da opravlja sicer koristna dela, ki so mu sicer neprijetna.

In tako pridemo do sindroma sodobnih nemočnih staršev, katerega dodatno podžigajo ravno tiste prej omenjene organizacije otrokovih pravic.

Seveda si status nemočnega starša prvi in edini ustvari prav posamezen starš. Začne pa se enostavno, ko starš svojo držo in voljo podredi otrokovi. Skratka, v socializacijskih “spopadih” začne popuščati otroku. Do bridkega konca.

In to ne glede ali ima otrok prav ali ne. Popuščati otroku pa začne zaradi strahu, da ga otrok ne bo imel več rad, če bo sam/a vztrajal/a pri svojih upravičenih in utemeljenih zahtevah, ali pa da bo z vztrajnostjo svojih zahtev povzročil/a neke traume, zaradi katerih bi otrok lahko pomislil, da ga starš zavrača.

Namesto, da bi bil starš siguren v pravilnost svojega pedagoškega nastopa in zahtev, torej siguren vase, ga začne najedati občutek krivde, strahu in obžalovanja. In potem tako kot otrok odrašča, tako nemočen starš ugotavlja, da raste z njim tudi vzgojni problem in razvoj njegove osebnosti.

Vse to pa pripelje do še večjega občutka krivde starša in tistega že ponarodelega vprašanja : “Kje sem naredil/a napako ?”

Seveda rešitev obstaja tudi za nemočne starše. Da bi ponovno vzpostavil družinska pravila mora, namesto “kompenzacij” s kupovanji materialnih zadev in non stop šopingov, enostavno prenehati dajati prednost otrokovim potenciranim občutkom, sploh krokodiljim solzam in postaviti v ospredje cilj svojega družinskega kriterija.

In to ne glede kako in koliko trobijo tiste organizacije o pravicah otrok. Nenazadnje te organizacije otrok niti ne preživljajo, niti vzgajajo, še manj so za dejanja otrok odgovorne.

Obenem pa bi, po mojem, moralo biti kristalno jasno, da ne bo prav nobenega vzgojnega učinka pri otroku, kjer oba starša, če sta oba, nista poenotena pri vzgojnih zahtevah do otroka. Če bo mlatil vsak starš svoje, po možnosti celo vpričo otroka, bo otrok še bolj mlatil po svoje.

Kaznovanje otroka je pravilno

Moje mnenje in praksa je, da kazen za otroka mora biti. Seveda primerno starosti, smiselno in predvsem, ko otrok ne izpolni svojih dolžnosti. V vsakem primeru pa odločno zavračam vsako fizično ali psihično nasilje izvajanja kazni nad otrokom. To enostavno ni potrebno in nima nobenega zdravega smisla.

Izrekanje kazni sicer vidim kot neposredno povezanost z delovnimi navadami, katere starš prenaša na otroka. A tudi to ni tako enostavno, čeprav je.

Skozi vzgojo starš, med ostalim, definira tudi določena otrokova obnašanja kot zaželjena ali nezaželjena, ob čemer se pričakuje, da bo otrok te smernice upošteval. Seveda takšna pričakovanja starša zlahka pripeljejo do konfliktnih situacij z otrokom, ker se otrok pač želi obnašati na svoj način, ne pa obvezno “kot je treba”.

Ampak tudi ko se otrok začne obnašati “kot je treba”, to še ne pomeni, da je ta pričakovani model starša tudi dejansko sprejel in osvojil kot svojega. Obstaja namreč že malo morje praktičnih dokazov, ko se je kdo v otroštvu obnašal “kot je treba”, potem pa je ob polnoletnosti ali kasneje po domače “iztiril” in se začel obnašati povsem nasprotno od tistega “kot je treba”.

In potem se sprašujejo ljudje, pa kako je to možno. Tisti zlati otrok pa zdaj prava pošast. E pa možno je….

Možno zato, ker otroku v resnici takšen način obnašanja in delovnih navad nikoli ni bil niti “vgrajen”. Pa kako, saj je vse naredil ?! Ja, je, res je vse naredil, tudi pospravljal/a sobo redno, ampak ne zato, ker bi otrok to ocenil, da je tako pravilno, temveč zato, da bi se izognil konfliktom s staršem. To pa nima veze z delovnimi navadami.

Zato je zelo pomembno, da otrok v vzgojnem procesu razume, zakaj starš vztraja na določenih oblikah obnašanja. Da bi pa razumel, se je potrebno z njim pogovarjati, mu razložiti in na vprašanja odgovoriti. Ja tudi 100x, če je potrebno. To je pač dolžnost starša s katero zajetno poveča možnost, da bo otrok sprejel ponujeno nadgradnjo ali omejitev.

In to velja tudi za izrekanje kazni. Da bi kazen dosegla svoj namen ni dovolj zgolj kaznovati otroka, ampak mu je treba kazen postaviti s pojasnilom zakaj in kako, da bo sploh razumel, zakaj je kaznovan in da bo lahko kazen sprejel kot pravično dejanje.

Opletanja izrekanj kazni za “vsako najmanjšo figo” seveda niso ne smiselna, ne resna. Še bolj nesmiselno in neresno pa je, če se otroku sicer izreče kazen, a se je ne realizira, temveč samo papagajsko ponavlja kot neko “grožnjo”. V tem primeru ni šans, da bi otrok starša resno jemal tudi za vse ostalo in starš bo v trenutku padel v rang “nemočnih staršev”.

Nepisano pravilo je torej, kljub vmesni pestrosti, enostavno – otrok bo pač sprejel in izvajal samo tiste omejitve, dodatke in kazni, katere bo sam doživljal kot smiselne in upravičene, predvsem pa pravične. Dolžnost starša pa je, da mu pri tem pomaga(mo), s čimer ga nauči tudi dolžnosti.

Naj ob koncu povem še, da nisem noben strokovnjak psiholog in ta zapis ne jemljem kot strokovno svetovanje, pač pa zgolj kot razlago mojega stališča do teh okoliščin, pridobljenih skozi življenske izkušnje. In če bo kateremu “nemočnemu staršu” prišlo prav kaj od tega, tudi prav. Starševstvo pač niso heci, otroci takisto, čeprav zna biti tudi zelo, zelo zabavno. Ker tudi otroci lahko starše ogromno naučijo….

Don Marko M