Hiperaktivni otroci ne obstajajo – izraz si je izmislila farmacija za svoje milijardne profite

Iskreno – vedno bolj mi preseda, ko poslušam vedno več staršev, da je njihov otrok “malo hiperaktiven”. Hiperaktivni otroci namreč v bistvu sploh ne obstajajo, obstajajo pa (pretirano) živahni. Predvsem pa obstajajo razvajeni otroci, katerih staršem je vzgoja povsem ušla iz rok in potem pač obtožijo “hiperaktivnost”…..

Pa če bi se zgodba ustavila pri teh nakladanjih “moj otrok je malo hiperaktiven”, bi še šlo, a tragedije se začnejo v nadaljevanju, ko tej starši mrtvo hladno sprejmejo, nekateri celo zahtevajo, da se njih otroka “zdravi” z zdravili.

S kemijo. Nisem prepričan, da bom kdaj razumel, koliko čistih mora imeti nekdo v glavi, da svojega otroka namensko uničuje z “zdravili” Ritalin in podobnimi samo zato, da bo on imel “malo miru”.

Trdim – hiperaktivni otroci ne obstajajo. Obstajajo pa živahni otroci. In “pretirano” živahni. In kaj je narobe, če je otrok živahen ? Pa nič. Le srečni bi morali biti, da bi bilo čimveč takšnih.

Ker živahen otrok pomeni zdrav otrok, zdrav otrok pomeni radoveden otrok, radoveden otrok pomeni bister otrok, bister otrok pa zna misliti, sklepati, ločiti zrnje od plevela, zna opazovati, zna odločati, zna poskrbeti zase. In da, ne uklanja se družbenemu kalupu črednega nagona. Ne kot otrok, ne kot odrasel. Razen če ga starši uničijo.

“Hiperaktiven otrok” je izmišljen izraz za milijardne profite farmacevtov, ki tako ustvarjajo otroke narkomane

Se še spomniš izraza “permisivna vzgoja” ? Izumili so ga angleži in šele ko so popolnima uničili dve generaciji otrok, so javno priznali, da so si ga enostavno izmislili in se javno opravičili svetu, za to svojo napako. A to napako, od katere so imeli največ milijardnih koristi trgovci in farmacija, bo svet plačeval še kakšno 10letje…..

Praktično ista zgodba se je zgodila tudi s “hiperaktivnimi otroci”. Kratica za to vrsto “bolezni”, znano kot ADHD, in “bolezen” samo si je izmislil ameriški pshiater Leon Eisenberg.

Ker je oznaka nosila klasifikacijo bolezni je zadevo kakopak pograbil farmacevtski lobij, sicer reden sponzor Eisenberga in izdelal “zdravilo”. Po 10letjih uničevanj milijonov otrok s temi zdravili, pa je leta 2009 Eisenberg umrl. In na smrtni postelji priznal….

Eisenberg je priznal, da je njegova ADHD povsem izmišljena bolezen. In je odšel. Ostalo pa je na milijone otrok, katere so ta “zdravila” dobesedno uničila in jih spravila v narkomansko odvisnost. Mirni, do amena zadeti otroci, srečni starši, žepi farmacevtov pa napolnjeni z milijardami. Kaj češ lepšega…..

Nekateri znanstveniki so sicer že leta prej opozarjali, da “hiperaktivnost otrok” ni bolezen in da se ne sme zdraviti s farmacevtsko kemijo, a so bili v glavnem preslišani. Šele Eisenbergovo priznanje je sprožilo intenzivnejše osveščanje, čemur farmacija seveda še vedno nasprotuje. A huje kot farmacija so le še starši, ki svoje otrok zavestno pitajo s temi narkotiki, namesto da bi opravljali odgovorno svojo starševsko dolžnost.

Pretirana živahnost (“hiperaktivnost”) ni motnja, še manj bolezen….

Je zgolj različnost temperamenta. Res je, (pretirano) živahni otroci znajo biti nepredvidljivi v obnašanju, kar lahko včasih spravlja v neroden položaj starše, a zaradi tega otroci niso bolni.

Lahko imajo nestabilno pozornost, impulzivnost, tudi raztresenost, ampak , a obstaja človek, ki tega vsaj občasno nima ?

Srečo sem imel, da sem odraščal v nekem drugem času, ker če bi takrat poznali ADHD sindrom, bi mi ga brez dvoma prilepili. In mogoče tudi zdravila. “Nemogoč otrok” in “nima niti sekunde mira” so bile fraze stalnice mojega otroštva, najpogosteje v rabi izrazoslovja moje gospe matere, a tudi koga drugega.

Recimo, če mi nekaj ni bilo zanimivo, predvsem predavanje učitelja v šoli, moja miselna prisotnost zagotovo ni bila kaj prida prisotna in misli so pogosto odletele svojo pot. In ko so šle, se niso vračale. Učitelj, ki turi učencu samo delovne zvezke, namesto da po svoje odpredava, pač nikogar ne zanima.
Povsem obratna zgodba pa je bila ko me je način predavanja učitelja pritegnil ali materija sama zanimala, takrat sem dihal skozi ušesa.

Ena značilnosti (pretirano) živahnih otrok je tudi, da jim dogajanja v okolici privlečejo pozornost, zaradi katerih lahko opustijo trenutno dejanje, kar lahko pripelje do občasne raztresenosti. Kar je spet normalno, ker (še) ne poznam nikogar, ki bi bil sposoben opravljati 5-6 zadev istočasno tako in toliko zbrano, da ne bi bila nobena prikrajšana.

(Pretirano) živahni otroci dejansko rabijo in tudi iščejo konstantno gibanje, praviloma pa najprej kaj refleksno naredijo in šele potem razmišljajo o možnih posledicah. Poudarek je, da razmišljajo in tudi najdejo odgovor ter sprejmejo posledice dejanja. A da kako se reče tistim odraslim, ki dejanje naredijo in potem sploh ne razmišljajo o možnih posledicah, na svoj odgovornost pa se požvižgajo ? Ja, točno tako…..

In da, (pretirano) živahni otroci so impulzivni. Ob vsem pa je dobro vedeti, da je ta impulzivnost posledica karakternega temperamenta in da se ta impulzivnost razlikuje od tiste namernega povzročanja škode pri otrocih z motnjami obnašanja.

Lovski um se razlikuje od kmečkega…..

Jasno je torej, da so bili (pretirano) živahni otroci prisotni na svetu od nastanka človeka, a tega pojava se do kakšnega 10letja nazaj ni jemalo kot bolezen, v bistvu se ji ni namenjalo niti kaj prida pozornosti. Staršem je pač pripadalo, da jim otroci delajo sive lase, tudi do odpadanja, in to je bilo to.

Z uvajanjem ADHD diagnoze pa so statistike začele kazati, da je tovrstnih, torej (pretirano) živahnih otrok naenkrat vedno več in se najpogosteje pojavlja pri odhodu malčka v šolo, ter v tretjem razredu, ko postaja šolsko gradivo zajetnejše. Pogosteje pri dečkih, kot deklicah, kar pa ima svojo razlago.

Vsaj glede tega so si strokovnjaki dokaj enotnega mnenja in sicer, da je feminizacija vzgoje in izobraževanja ena ključnih težav. Vrtci in šole se namreč večinsko prilagajajo dekletom, medtem ko fantje nimajo praktično nobenega moškega vzora, s katerim bi se poistovetili, kakor tudi, da ni praktično nikogar odgovornega, ki bi jih naučil samokontrole in discipline.

Da je bera polna, otrokom se po večini nič kaj drugače kot v vrtcih in šolah dogaja še doma, kajti moški se pogosto ne ukvarjajo z vzgojo in učenjem svojih otrok. Skupek je, da v šolah, družini in ostalih institucijah ni prave avtoritete, etičnih standardov, vzgoja in izobraževanje pa je pravi mali kaos.

Če bi se recimo (pretirano) živahen otrok namesto v takšnih okoliščinah, rodil npr. v indijanskem plemenu in bil lovec, ne bi imel nobenih težav z družbo in družba z njim. Nevrolog Thomas Hartman je takšno obliko temperamenta poimenoval “lovski um”, ki se dokaj razlikuje od “kmečkega uma”, katerega ima večina.

Lovski um, značilen za (pretirano) živahne otroke, je namreč usmerjen v gibe, akcije, hitre reflekse…. Takšen otrok se tako danes v šoli obnaša kot lovec na “njivi”. Ko nima koga ali česa loviti, postane njegovo gibanje brezupno in neuporabno.

Glede na to, da je šola v sedanjosti praktično v celoti “njiva”, kateri se lažje prilagajajo “kmečki umi”, pripravljeni oddelovati serijske operacije brez ugovorov, se lovci na tem terenu ne znajdejo najbolje, kajti sami iščejo izziv, akcijo, odkrivanje česa novega, znova in znova.

In ker vsega tega ni, torej praktično nič njim prilagojenega, takšni otroci kmalu postanejo neprilagojeni in se jim prilepi etiketo “hiperaktivni”, za nameček pa se potem še vztraja, da se jim predpisuje zdravila t.i. bolezni ali motnje.

Zdravila ki ne zdravijo, ampak delajo zgolj otroka narkomanskega odvisnika….

In če se (pretirano) živahne otroke označi za bolezensko “hiperaktivne” in pozornosti odsotne, potem se jih bo kakopak zdravilo z zdravili. A nikakor, res nikakor, ne gre pozabiti, da so ta “zdravila” v bistvu zgolj psihoaktivne substance, ki ne zdravijo prav ničesar, ampak zgolj menjajo stanje (ne)zavedanja, dokler je otrok pod njih vplivom. Gre torej za legalno drogiranje otrok in povzročanje odvisnosti v narkomanijo, celo z žegnom staršev.

Če pak to “hiperaktivnost” namesto bolezni definiramo kot vrsto uma in različnosti temperamenta, kar dejansko je, potem se pač z vzgojnimi in učnimi postopki (na)uči tovrstne živahne otroke, kako se najlažje prebijajo s svojim temperamentom in bolje adaptirajo v sredini, v kateri živijo. Poudarek torej ni na zdravljenju, sploh s kemijo, temveč na vzgojnem procesu v katerem v enaki meri sodelujejo tako starši, kot vzgojitelji/učitelji.

Praviloma se (pretirana) živahnost otrok začne v 70% manjšati ali celo izgine v puberteti, seveda le v kolikor se je otroku v času do takrat pomagalo na ustrezen način, ki niso zdravila, v nasprotnem primeru se lahko zadeva zavleče tudi v odraslost.

A (pretirano) živahen otrok se lahko nastavi tudi sam, vse kar potrebuje je samoodkritje nečesa, kar ga izpopolnjuje, kar bo počel s polno strastjo in seveda nikogar, ki bi ga oviral v tem.

V takšnih primerih potem namesto pretirano živahnega (“hiperaktivnega”) otroka v odraslosti dobimo hiperproduktivnega človeka, ki nima več razsute pozornosti, ampak je popolnoma fokusiran na predmet zanimanja, njega impulzivnost pa se razvije v sposobost hitrega razmišljanja in reakcije, kar je pogosto odlika voditelja.

Obstaja že dovolj dokazov, da se lahko (pretirano) živahni otroci razvijejo v čudovite ljudi, vodje, inovatorje, v marsikaj koristnega kar oblikuje in poganja ta svet. Pomembno je le, da se jih ne uniči že v otroštvu z nerazumevanji, obsojanji, žalitvami in kritikami, ampak se jim pomaga, da se displinirajo in izpilijo svoj temperament, kateri naj dela njim v korist, ne pa v škodo.

Ritalin ubija otroke – dobesedno

Dejstvo je, da do današnjega dne znanost in stroka nista dokazala še nobenih bioloških, psiholoških ali genskih pokazateljev, ki bi lahko z gotovostjo trdili obstoj ADHD, zatorej ne čudi, da je Eisenberg priznal, da ne obstaja in si jo je enostavno izmislil.

Danes ima v ZDA že okoli 88 % otrok diagnosticirano ADHD in predpisana jemanja zdravil celo že od 2 – 3 leta starosti. Ustvarjati zombije preden sploh spregovorijo svoje prve besede ? Pravi balzam za farmacijo in seveda politiko.

Samo v minulem 10letju se je v ZDA za kar 5x povečala raba teh “zdravil”. A znanost je že potrdila, da tovrstna zdravila nikakor ne zdravijo, pač pa uničujejo, celo s povzročanji trajnih možganskih poškodb. Več o Ritalinu tukaj.

Vsled vseh kontroverznosti okoli “zdravljenj ADHD” tako ne čudi, da so vedno glasnejši številni strokovnjaki in tudi starši, ki niso želeli pristati na te oblike za svoje otroke.

Primer Jacoba Barnetta, 14 letnega avtističnega dečka, za katerega so zdravniki njega starši rekli, da nikoli ne bo znal niti brati, še manj pisati, če ga ne bodo nabijali z Ritalini in ostalimi drogami, je le eden med mnogimi, ki dokazujejo, kaj lahko doseže ozaveščenost in vztrajnost staršev.

Danes namreč Jaboc dela magisterij kvantne fizike, medtem ko njegovi sošolci še vedno sedijo v šolskih klopeh in to zgolj zato, ker njegovi starši niso hoteli sprejeti te moderne diagnoze ADHD kot bolezen, ampak so jo sprejeli kot drugačnost od vrstnikov.

Ni skrivnost, da tudi preveč naših učiteljev vneto ni pripravljenih sprejeti drugačnost vrstnikov, ampak raje zagovarjajo, da je treba otroke filati s kemijo, da bodo “pridni” pri pouku, da bodo lahko oni dali otrokom pisanje naloge iz delovnega zvezka. Dodaten razlog pa je tudi ta, da šole prejemajo dodatna sredstva za otroke s tovrstno diagnozo, a namesto, da bi se jim v zameno bolj posvečali, kličejo po Ritalinih in podobno.

Ravno obratno pa Britanski učitelji trdijo, da je treba (pretirano) živahne otroke zdraviti z disciplino, ne pa življensko nevarnimi kemikalijami. Seveda je jasno, da disciplino lahko uvaja samo discipliniran človek….

Ritalin – predpisano “zdravilo za ADHD”, je samo v lanskem letu v Veliki Britaniji usmrtil 11 otrok, v ZDA 186. In ko začnemo zbirati podatke, koliko otrok usmrti to “zdravilo” po celem svetu, pridemo do skrajno alarmantnih podatkov.

Tudi do teh, da komaj 10 letni otroci zaradi Ritalina izvajajo samomore in celo dobesedno streljajo in morijo svoje sošolce. In da je Ritalin tudi eden glavnih razlogov za povečanje nasilja med najstniki je tudi že dokazano….

Pustimo otrokom otroštvo….

Sicer pa že skozi trdim – enostavno in lepo je imeti opravka z (pretirano) živahnim otrokom, ker imajo kot takšni več kot dovolj samomotivacije in je včasih primerno zgolj to njih neomejeno energijo usmerjati v koristnost, v nadgradnjo talenta in sposobnosti.

Čista jeba pa nastopi, ko ima človek/starš opraviti z nemotiviranim, brezvoljnim ali za širino neizanteresiranim otrokom. Ker je neprimerno lažje usmerjati motiviranega, kot motivirati nemotiviranega. Velja seveda tudi za odrasle…..

Skratka – STOP uničevanju (pretirano) živahnih otrok z zdravili, katera jim ubijajo duha, um, radovednosti in veselja od življenja ! Pustimo otrokom otroštvo….in naučimo jih, da je vsak dan revolucija….da so oni sami revolucija……

Don Marko M

Ni hiperaktivnih 1 (blog Don Marko M)

Deli:

34 nepozabnih je do tvojega trenutka povedalo za zapis “Hiperaktivni otroci ne obstajajo – izraz si je izmislila farmacija za svoje milijardne profite

  1. Mene zmer vprašajo: Vam pa ni dolgčas, a? Pa prikimam. Ni dolgčas, sam menjal pa tud ne bi 🙂

  2. Končno. Tudi jaz sem ena izmed takšnih otrok, katerih staršem ni bilo nikoli dolgčas. Sem pa 4. otrok. In tudi jaz sem imela drugo hčerko takšno. Ko je začela hodit v šolo, jo je učiteljica prvega razreda označila za hiperaktivno. V vrtcu pa nikoli ni bilo kakšnih problemov. Jaz sama pa sem vedno rekla, da so vsi zdravi otroci tudi živahni otroci in naj takšni tudi ostanejo. Danes je odrasla v čudovito petindvajsetletnico, ki je pravi multipraktik, saj obvlada ogromno stvari. Nam pa nikoli ni bilo dolgčas….hahahaha

  3. Za vsako bolezen, motnjo ipd. so si nekoč izmislili neko frazo, zato so si tudi za to “vrsto” otrik, da je to pač ADHD. Seveda se da živet s pretirano živahnim otrokom, težje pa postane, ko začne obiskovati OŠ. Tam je samo kalupiran otrok OK otrok, vsako odstopanje navzdol ali celo navzgor pa ni OK, ni zaželjeno in ne bo tolerirano. Potem grozijo s pregledi za otroka, ki jih bodo sami organizirali, izključitvijo, premestitvijo… vse to samo zato ker je otrok pretirano živahen. S tem imam v mislih le živahnega otroka in ne otroka, ki bi se pretepal ali grdo obnašal. Motnja pozornosti ne pomeni samo, da ne more biti pri meru več kot 1 min, sem sodijo še motnje koncentracija, nezbranost, … Nekdo, ki se ni nikoli s podobnih soočal pač obsoja starše. Zdravljenja s kemijo se upiramo z vsemi štirimi, vendar ko je pritisk v šoli čedalje večji in ker moj otrok zaradi nezbranosti težko sledi, ima posledično slabše ocene, bomo na koncu verjetno le popustili. Najbolj bodo veseli užitelji, ker bodo imeli “mir” in ne mi starši, ki se zavedamo posledic kemije… Le čevlje sodi naj kopitar.

  4. Pozdravljeni, ne zelim kritizirat avtorja, temvec zelim, le da bi si prebral kaksno studijo preden napise prispevek, saj drugace gredo v javnost napacne informacije. ADHD je nevroloska motnja in nobena izmisljitoni. Razlika med danasnjim casom in preteklostjo je le ta, da jo sedaj priznavajo kot motnjo. In starsi, ki imamo ADHD otroka, smo zato lahko le hvalezni! ADHD je resna motnja, gre za “okvaro mozganov”, nepopolno razvitost predela mozganov. Gre za zaostanek v razvoju. ADHD ljudje gredo skozi enake stopnje zivljenja in razvoja kot ostali ljudje, le da so te zakasnele. ADHD oseba se bo vedno obnasala neprimerno za svojo starost. Ta zaostanek je ocenjen na cca 30%. Kar pomeni, da se bo 10-letni otrok obnasal kot 7-letni in 20-letnik kot 13-letnik. Zaradi tega druzba od teh ljudi ne sme pricakovati, kar je za njihovo starost primerno, temvec mora upostevati 30% razmak. Od 7-letnega otroka tako lahko pricakujemo, kar je primerno obnasanje za 4-letnika. So otroci, ki so samo pretirano zivahni in potem so tu ADHD otroci. O motnji govorimo, ko vedenje otroku onemogoca dojemanje, ucenje in socializiranje. ADHD je napacno opredeljena kot motnja pozornosti, saj tu ne gre z nepozornost, temvec preusmeritev pozornosti. ADHD otroci pozornost imajo, pa se kako!, le preusmerijo jo in s tem izgubijo cilj pred ocmi. Tezava pri ADHD otrocih ni pozornost, temvec motivacija. Ce zelimo, da bo ADHD otrok neuspesen, ga enostavno postavimo v kotekst brez motivacije. To je motnja motivacije. ADHD ljudje so nesposobni se samomotivirati. Nimajo notranjega glasu, kot ga imamo ostali ljudje, ki jih usmerja, vodi in opominja, kaj se sme in cesa se ne sme pocet. To predeloma izhaja iz zaostanka v govoru. Ne gre za problematiko dojemanja, oni namrec vse vedo, kaj lahko in cesa ne smejo, hitro dojemajo, vedo kaj je prav in kaj narobe, imajo vse dobre namene…. a jih enostavno pozabijo. ADHD je pomanjkanje delovnega/ kratkorocnega spomina. To je tako, kot kadar clovek prestopi Abrahama in zacne pozabljati stvari. Njegov namen je opraviti neko delo do konca, a se medtem enostavno zgubi in se ne spomni vec, kaj je njegov cilj. ADHD ljudje imajo vsa orodja, da nekaj izpeljejo do konca, a ne znajo hieralhicno organizirati njihovih dejanj, da bi prisli do cilja. Zato je delovanje in vedenje ADHD ljudi odvisno od druzbe. Druzba in zunanji dejavniki jim dajejo motivacijo ali jim jo odvzamejo. Ker nimajo kratkorocnega spomina kot ostali ljudje in ne morejo vizualizirati dogodkov iz preteklosti ter jih uporabiti kot izkusnjo, se morajo nauciti, da vse “pozunanjijo” (vse mora biti zapisano, prikazano, itn.). Impulzivnost jim onemogoca socialne stike. Med dogodkom in dejanjem ni premisleka. V mozganih imamo predel, kjer se odviajo custvai in del, ki ta cistva nadzoruje. Pri ADHD ljudeh je ta drugi del premajhen in premalo aktiven. Ostali ljudje lahko svoja custva brzdajo, ji potlacijo, se kontrolirajo; ADHD ljudje tega ne zmorejo, ker jim njihovi mozgani tega ne dovoljujejo. To se izraza v impulzivnosti , v neprimernih vedenjih kot so razburjenost in agresija. ADHD je tudi casovna slepota. Ti ljudje nimajo obcutka za cas, zato je pomembno, da uporabljajo uro, stoparico, budilko itn.
    ADHD je resna motnja in se je ne da pozdraviti. Gre za to, da dopamin ne opravlja svoje naloge. Dopamin, ki bi moral biti v zivcni celici in opravljati svoje delo, posrkajo ven posebni geni, ki so kot sesalci. In ne samo to.. ti selsaci se tudi zamasijo in se dopamin razlije izven celice in tam krozi ter ne opravlja dela, ki bi ga moral. Prav zaradi pomanjaknja dopamina v celici, so psihostimulanti koristni. A NE za zdravljenje ADHD-ja, saj se tega sindroma namrec ne da pozdraviti. Zdravila so korstna le za zacasno ublazitev simptomov. Dokler bo zdravilo delovalo, se tistih 30% izbrise. Ko pa to preneha delovati, smo spet v starem stanju. Osebno sem proti zdravilom, vsaj kar se tice otrok. Ta zdravila so v bistvu podskuna amfetaminov, tj tezkih drog kot je heroin in zaradi njih lahko pride do zasvojenosti. Tako kot psihostimulanti (vkljucno s kofeinom) te ljudi pomirajajo, jih pomirjevala vznemirjajo. Zato naj se izogibajo kamilici, melisi ipd. Svojega otroka “zdravim” z ortomolekolarno medicino, tj je z megadoziranjem vitaminov in mineralov ter s poudarkom na prehrani. Odstranili smo kazein, na katerega je vecina ADHD ljudi alergicnih, saj se dodatno preprecuje prenos hranilnih snovi do mozganov. Izogibamo se tudi barvilom, konzervansom in vsem aditivom. Ko otrok poje en jogurt ali popije kozarec coca-cole je spremeba v njegovem obnasanju vec kot ocitna! Ce tega ne dozivis, ne mores verjeti, kako lahko hrana negativno vpliva na mozgane. Od kar sem zacela z ortomolekolarno terapijo, smo bili prica ogromnemu napredku. (Ce kateri izmed starsev zeli vec info, me lahko kontaktira na anja.paskulin@gmail.com).
    Starsi in ucitelji smo tu, ne da tem otrokom damo orodje (ker ga imajo), niti da jim pomagamo opraviti delo… nismo tu, da jih ucimo tisoc vescin, saj jim ne bodo sluzile. Kar rabijo vedeti, ze vedo in ze znajo. Mi smo tu, da jih motiviramo in jim dajemo navodila. Pri tem moramo paziti, da nismo le gasilci (ne smemo popravljati le napak), temvec moramo predvsem vkljuciti preventivo (ukrepati preden pride do dejanja). Naj starsi ADHD otrok vedo, da nobena vedenjska terapija ne deluje. To je dokazano s studijami. Otrok lahko presedi ure pri psihiatru, a ko bo izstopil iz pisarne in odsel proti dvigalu, bo tam srecal druge otroke in se z njimi zacel kregati, kdo bo prvi pritisnil na gumb. Ure v ambulanti niso sluzile nic. Ukrepati moramo na mestu! Prepreciti dejanje. Postavljati pravila. Dolociti nagrado in kazen. Posledice morajo biti jasne in takojsnje! To je edina terapija, ki deluje…ukrepanje v trenutku, v realnosti.

  5. Anja, kritiziranje je čisto ok, če je argumentirano in pristojno podano…..preden sem postavil zapis sem prebral po pet strokovnih stališč, ki zagovarjajo te oblike kot bolezen in pet, ki trdijo, da to ni…..med ostalim je v mojem zapisu tudi povezava izumitelja te bolezni, kateri je sam priznal, da ne obstaja…..kar pa se tiče povezave, katero si dostavila na koncu komentarja, je odstranjena, ker na tem blogu niso dopuščene komercialno profitne povezave….

  6. Hvala za ta odlični prisepvek. Še na nekaj bi opozoril. Prav mogoče je, da so ob vseh teh kofeinskih pijačah (Coca-Cola, Red Bull, …) nekateri otroci pretirano obremenjeni s kofeinom, ki ima stimulativni učinek. Posebej majhni otroci so obremenjeni z njim. Tule sem naredil izračune: http://www.edusatis.si/preprostost/zavajenje-ali-je-kofein-v-coca-coli-res-aroma

    Torej, najprej otroke stimuliramo, nato jih pa pomirjamo. Obakrat s kemijo. In obakrat vrtimo proizvodni cikel. Na plečih, ne -bolj točno – v možganih, naših otrok.

  7. Don Marko M, kot je napisala Anja, trditev v naslovu, da hiperaktivni otroci ne obstajajo, definitivno ne drži, ker takšni otroci obstajajo oziroma dejansko obstaja takšna motnja. Se pa popolnoma strinjam z ostalim delom tvoega zapisa, da farmacija skupaj s t.i. “stroko” takšno motnjo diagnosticira v ogromno primerih povsem zdravim otrokom, ki so pač resnično samo bolj živahni od vrstnikov in bi kar vse povprek “zdravili”, kar pa je naravnost kriminal.

  8. Don Marko M, kot je napisala Anja, trditev v naslovu, da hiperaktivni otroci ne obstajajo, definitivno ne drži, ker takšni otroci obstajajo oziroma dejansko obstaja takšna motnja. Se pa popolnoma strinjam z ostalim delom tvoega zapisa, da farmacija skupaj s t.i. “stroko” takšno motnjo diagnosticira v ogromno primerih povsem zdravim otrokom, ki so pač resnično samo bolj živahni od vrstnikov in bi kar vse povprek “zdravili”, kar pa je naravnost kriminal.

    točno to….se še spomnim iz šolskih klopi takšnih otrok….pomojem moraš kakega spoznati da boš uvidel da je to res bolezen….se pa kot citirani strinjam da je pritisk da se jih čimveč klasificira kot ADHD veliko….kot za vse ostale bolezni…krvni tlak je dober primer…kjer bo kmalu povišan že 120/70

  9. V marsičem se strinjam s prispevkom in tudi z Anjinim mnenjem. Sistem sam ni naklonjen otrokom, ki odstopajo od povprečja, pa naj bodo živahni ali pa prepočasni ( kot moj sin ). Z motnjo pozornosti in koncentracije ga vpeljejo v sistem diagnosticiranja, preizkušanja, zdravljenja, na koncu mu, ko bi pomoč najbolj potreboval, obrnejo hrbet z obrazložitvijo :” Ker ne rabi več zdravil, ni več dolgotrajno bolan in zato so mu ukinjene vse prilagoditve in pomoč v SŠ .” Ko danes razmišljam, ne vem, kdo od specialistov je sploh naredil kaj za sina, razen to, da je dobil recept za zdravila, da so ga testirali kot poizkusnega zajčka in da mu bodo ob vstopu v polnoletnost vsi strokovnjaki obrnili hrbet. Toliko o ADHD, zdravilih, pomoči in vsem kar paše zraven.

  10. Strinjam se, da ne obstajajo hiperaktivni otroci. To je neka vrsta izmišljotina, da starši kakor učitelji ‘zbezijo’ iz odnosa starš/otrok. Sistem, poučevanje pa je naklonjeno ‘sola za princeske’ – a deček, fant ne more biti princeska ali pač. Posameznikom ni lahko, najverjetneje pa tudi posameznim učiteljem ne.

  11. Gospod Marko,

    lepo, da pišete o napakah staršev in v veliki meri industrije. Res je, tako kot pri Aspirinu ali Neoanginu, je tudi v primeru ADHD veliko napačnih diagnoz, ki so inicirane pri starših ali učiteljih, da si poenostavijo življenje z živahnim otrokom.

    A z vašim naslovom in popolno 100% trditvijo, da je ADHD izmišljen, precej neprijetno vplivate na ljudi, ki jih težava iz tega spektra resnično prizadene. Skratka, obstajajo otroci, ki imajo težavo s koncentracijo in so pač diagnosticirani s tem, a pri tem niso krivi starši in ti otroci mogoče sploh niso hiperaktivni. Imajo težave s koncentracijo zaradi drugih vzrokov (včasih senzornih preobčutljivosti).

    Vsekakor je res, da tega verjetno celo večinoma ne bi bilo treba zdraviti s kemijo in to je treba opozarjati.

    A ponovno – naslov in vsebina sta populistično napisan prispevek, ki ob tem, da opozori na napake staršev, žal v neprijetno situacijo spravlja tiste, ki morebiti res trpijo.

    Nenazadnje, tudi “da sn kul bloger, kr kuj nekaj pošinfam in dobr tajtl napišem” je zgolj sodobni način življenja, kjer si olajšamo dušo namesto, da resno premislimo, kaj lahko ukrenemo za boljši jutri. Je kemija. Recimo. 🙂

  12. Dušan,
    bom enostavno kratek…..ker vidim, da mešate pojme vas vabim, da kliknete na modro povezavo v zapisu, še prej pa si razglejte definicijo vsebine ADHD in potem preberite še enkrat moj zapis in upam, da boste potem razumeli o čem je govora…..aja, pa prosim da mi ne podtikate nekaj kar o ADHD trdite vi, ne pa jaz….. 😉

  13. Se popolnoma strinjam z g. Dušanom. Vi, g. Marko, pa bi se lahko naučili malo bolje prenašati kritiko in nanjo odreagirati. Defenzivno, užaljeno, na ravni 15-letnika – prepričan sem, da premorete več kot to. Da začnem samo pri naslovu “Hiperaktivni otroci ne obstajajo” – precej pogumna trditev. Boste mene tudi povabili, da kliknem na modro povezavo v zapisu? Tisto povezavo, do izjemno kredibilnega portala naturalnews.com? Na kateri poskrolam malo dol, kjer lahko vidim vire iz katerih je bil ta članek napisan? Res, odlično sourcan članek iz katerega kar prekipeva znanstvena metoda. Upam, da je bil sarkazem očiten.

    Sicer se v samem bistvu strinjava – vendar ne iz enakih razlogov. To, da je ADHD izmišljena bolezen, zato da bi farmacevtski lobi mastno služil – ja, lahko si nadeneva tudi kape iz alu-folije. V to debato se raje ne bi spuščal. Jaz težavo predvsem vidim v tem, da je zelo veliko otrok misdiagnosticiranih s to boleznijo. ADHD je resna bolezen, ki prizadane mogoče desetino otrok, ki v realnosti prejme to diagnozo. Vsak otrok, ki pokaže malo živahnosti, že takoj dobi to oznako in začne prejemati zdravila, ki spreminjajo kemično strukturo v možganih (kar ima lahko, kot ste tudi napisali, trajne posledice). Težava je po mojem mnenju predvsem v starših, ki za te živahne otroke enostavno nimajo dovolj časa, oziroma se jim sploh ne ljubi z njimi ubadati. Seveda teh ne smemo metati v isti koš, kot starše otrok, ki to bolezen dejansko imajo. Nesposobni starši, ki niso svojemu otroku sposobni nuditi pozornosti, ki jo potrebuje, to breme potem prelagajo na zdravnike.

    Skratka, zdi se mi do neke mere neokusno, da s takšno gotovostjo trdite, da ta bolezen ne obstaja. Celo žaljivo do tistih, ki jih je ta bolezen osebno prizadela. Razumem, da ste na to temo prebrali 5 člankov, ampak to še zdaleč ni dovoljšnja podlaga za tako sklepanje. Še sploh, če so bili članki (predvidevam) v stilu tega iz modre povezave, ne pa konkretne znanstvene študije.

    Sicer pa se mi zdi, da je kljub temu vaš blog post zelo pozitivna stvar. Prav je, da se opozarja na nepravilnosti, četudi imava za to drugačne razloge.

    Pa še za konec “Se še spomniš izraza “permesivna vzgoja” ? Izumili so ga angleži”. Napiše se permisivna vzgoja, in izumili so jo Skandinavci. Razen, če govoriva o sami etimologiji besede.

  14. Resnicoljub
    s komentatorji, ki svojo besedo izrazijo argumentirano in kultivirano, kot ste recimo to storili tudi vi, nimam nobenih težav in jih sprejemam….Dušan pa, vsaj zaenkrat, še ni pokazal nič od tega, ko pa bo, bo tudi moj odziv primeren, kot je že bil….
    in ne, vas ne bom povabil, da preberete modro povezavo, ker očitno ste jo, vas pa vabim, da argumentirano razložite, zakaj je Leon Eisenberg zatrdil, da si je ADHD enostavno izmislil….izvolite, beseda je vaša….
    me pa veseli, da ste razumeli pozitivne dele zapisa…..in da, hvala za popravek “permisivna” vzgoja, nehote zatipkano in popravljeno, o izumiteljih pa imava drugačne podatke in ne razumem, zakaj bi se angleški strokovnjaki opravičevali namesto skandinavcev, ampak to je že druga zgodba….

  15. Pozdravljen!

    Naj le povem eno izmed mojih izkušenj. Stara sem 22 let in pred enim letom so mi zaradi določenih težav predpisali antidepresive. Umirili so mojo impulzivnost – jeza, razburjenost, potenciranje težav, vpitje itd. Ni pa to zmanjšalo nenehnega nemira, tudi notranjega. Ni zmanjšalo težav z koncentracijo, nenehno željo po “akciji”, “dogajanju”, “letečem” stanju itd… Po letu terapij, primerjanja otroštva z odrastlostjo itd. je diagnoza nakazala na ADHD. In to nikakor ni tako, da dobiš zdravila in je to-to. Poleg zdravil je potrebno stalno spremljanje pacienta kako se odziva na zdravljenje, kaj se spreminja, kako doživlja vse kar se mu dogaja, kako letni časi vplivajo, razne stresne situacije itd. itd.
    Kakorkoli, zdravil še nisem prejela, lahko pa samo rečem, da je samo zmanjšanje impulzivnosti z antidepresivi spremenilo moje življenje na bolje, 100x bolje. Kaj šele ko bom lahko omilila še druge težave ko začnem z terapijo zdravljenja ADHD.
    Tudi prav če je ADHD izmišljena kratica, nima veze. Skupek teh “simptomov” ki jih pripisujejo ADHD-ju, niso šala. Privedejo do resnih težav z samopodobo, v odnosih z drugimi, težave doma, nerazumevanje okolje itd.

    Ni prav reči da je to vse skupaj brez veze, in da je le nateg….ker take izjave prizadenejo marsikoga s temi težavam…Nekaterim točno to kar opisuje ADHD, povzroča resne težave v življenju.

    🙂

  16. Ah, ta debata dejansko še poteka. 🙂 Se opravičujem, nobenega obvestila o odgovorih nisem prejel preden ni bil komentar od Nati izbrisan.

    1. Res je, moj prvi komentar je nekoliko slabo napisan in si ne zasluži kakovostnega odgovora. Posledica dekoncentracije. 🙂 A potem, ko sem videl napake, nisem mogel urediti komentarja. Tako da podajam najprej en predlog mimo tematike, da se namesto trenutnega sistema za komentiranje raje uporabi Disqus. Lažje je za nas uporabnike.

    2. Od kod ocena, da mešam pojme? Res je, da sem v prvem odstavku premešal zdravila in spekter diagnoz, ampak drugače sem ADHD študiral sporadično kakšni 2 leti zaradi sina (ne, ni na drogah k sreči). Ne le to, številne druge vire na tematiko psihologije, nevrologije in psihiatrije sem predelal v življenju. Tako da je mogoče dobro, da se v nadaljnji debati ne dotikava vprašanja osebnih diagnoz intelekta in razgledanosti? Sem prepričan, da imava oba IQ na dovolj solidni ravni, da bi tovrstno obračunvanja zgolj škodilo ugledu in morebitni zanimivi debati.

    3. Prav tako mi ni jasno, kaj “podtikam”? Oziroma, če sem dobro razumel, “podtikam tisto, kar o ADHD vem jaz”? Torej, če imam drugačno videnje ADHD spektra, ga ne smem izražati? Ali ga moram izraziti na način, ki ni podtikanje? Tega dela najbolj nisem razumel in bi prosil za pojasnilo, da drugič ne pišem na način, ki mi vsekakor ne bi bil všeč (nikoli nikomur v življenju nisem ničesar podtikal). Se zavedam, da tekst ob pomanjkanju slike seveda vodi v napačne interpretacije, zato me še posebej zanima, kje v mojih komentarjih se zaznava podtikanje, da lahko to v prihodnje odpravim.

    4. Sam sem dojel vaš prispevek kot dobronamerno ozaveščanje javnosti, da vsak otrok, ki je malo bolj živahen, ne rabi ritalina ali drugih drog. In s tem delom sem se strinjal. Še več, obupno rabimo osveščanje javnosti v tem kontekstu. Tako laične kot strokovne, ki je pogosto še slabše podkovana.

    5. Kar sem želel opozoriti (in mislim, da tudi gospod Resnicoljub ter še kdo pred menoj), je zavajanje v drugo smer. Namreč, spekter simptomov, ki so vključeni v ADHD diagnozo, zajema resne težave nekaterih otrok, ki izvirajo iz nevroloških ali drugih fizioloških težav. S tem, ko izražate v naslovu vašega prispevka oceno, da so vsi ti otroci napačno diagnosticirani, jim lahko posredno precej škodujete. Vaš zapis namreč prebere babica otroka, ki ima dejansko nevrološko težavo in potem pritiska na starše (ki so že tako ali tako v neprijetni situaciji), da naj ga pustijo živeti po svoje. Ali mu ne da kakšnega zdravila, ki bi morala, ker “je samo malo živahen”. Ali ga nafila z bonbončki, ker “ga to pomirja”.

    Domnevam, da je ta peta točka največje (mogoče celo edin) razhajanje, ki ga imamo v naših mnenjih. In ne razumem, zakaj je tako težko to razumeti ali sprejeti. Zakaj recimo ne bi bil članek z ustreznim naslovom in vsebino boljši? Ker ima manjši doseg? Ker pritegne manj bralcev? Ali ker res verjamete, da spekter ADHD 100% ne obstaja?

    V pričakovanju nadaljnje komunikacije vas lepo pozdravljam,
    Dušan

  17. Dušan,
    ne, debata ne poteka, le plahtni monologi dveh posameznikov, brez moje prisotnosti…. 🙂
    drugače sem zapisu dodal še del Ritalin ubija otroke – dobesedno…..debato pa lahko nadaljujeva v kolikor zmorete pojasniti nosilno dejstvo zapisa v enostavnem vprašanju – zakaj je Leon Eisenberg zatrdil (z njim pa še na tisoče strokovnjakov to še vedno trdi) da si je ADHD enostavno izmislil ?
    da “hiperaktivni” ne obstajajo je že jasno…..
    v pričakovanju odgovora vas lepo pozdravljam…..

  18. težko nadaljujeva, ker si enoplastno narejen, a bom pač naredil korak več….torej, moje vprašanje, z oklepaji vred, je bilo zelo natančno in namenjeno izključno odgovoru tvojega stališča…..če ga nisi razumel, povej…..

  19. Ker sem enoplastno narejen? Veliko veš o tem, kako so me naredili. 🙂

    “Moj odgovor mojega stališča” (tako si napisal v zadnjem odgovoru) na vprašanje “zakaj je Leon Eisenberg zatrdil (z njim pa še na tisoče strokovnjakov to še vedno trdi) da si je ADHD enostavno izmislil ?”:

    1. Ni dokaza, da je Leon Eisenberg to zatrdil. Objavljeno je bilo v nekem članku 3 leta po njegovi smrti. Če imaš dokaz, da je on to zatrdil, prosim izpostavi ta dokaz. Do takrat gre za prazno govoričenje na osnovi domnev, kaj je kdo rekel.

    2. “Na tisoče strokovnjakov to še vedno trdi” je zgolj domneva. Prepričan sem, da nekaj trdijo, a hkrati sem prepričan, da ne trdi tisoče strokovnjakov isto stvar. Imaš kaj bolj konkretnega? Ker drugače gre za prazno govoričenje in izmikanje mojim vprašanjem, kar ne vodi nikamor.

    3. Kot zapisano v zgoraj navedeni povezavi, je morebitna (žal nedokazana) trditev Leona Eisenberga vzeta iz konteksta, napačno interpretirana in prevedena. Povedal je veliko več v isti sapi in sicer, da “moramo biti zaskrbljeni glede pretirane rasti pojava ADHD”. Kar je res.

    4. Leon Eisenberg si ni “izmislil” ADHD, je pa bil eden najbolj priznanih raziskovalcev na tem področju in zato pogosto naveden kot “pionir in oče raziskovanj ADHD”. Pisne obravnave simptomov, ki sodijo v to moderno diagnozo medicine, segajo v 18. stoletje. V sredini 20. stoletja se je sistematiziralo tovrstne simptome in diagnoze z nekaj različnimi kraticami in v sredini 80ih let sestavilo današnjo.

    V kolikor nimaš kaj konkretnejšega in želiš ponovno na raven osebnih ocenjevanj (o tem, kako je kdo narejen ali “plahten” ali “argumentiran” ali “kultiviran”), se ni treba dalje truditi.

  20. ma nimam pojma kako so te naredili in me to niti ne zanima, komentiram samo tvoje plahte, kar zame ni osebno ocenjevanje (kar gre tebi bolje od besed), pač pa dejansko stanje…. 🙂
    ajde da zaključimo….povezava, katero si prilepil in jo jemlješ kot sveti gral, ti zelo jasno potrjuje navedbo Eisenberga, da si je vse skupaj izmislil…..kot vidim nisi pozoren bralec, ker če bi bil, bi opazil, da v zapisu stoji mnenje avtorja, da Eisenberg “ni zjavil natanko tako”, kar v nadaljevanju avtor uporabi za odskočno desko razvoja svoje teorije razmišljanja…..
    avtor torej nikakor ne zanika, da je Eisenberg to izjavil, le svoje tolmačenje razumevanja podaja….
    tvoje podtikanje, da jaz trdim, da ADHD ne obstaja, je seveda le še en trenutek dokazovanja tvoje nepozornosti branja in posledičnega razumevanja….sam namreč nikjer nisem trdil, da ADHD ne obstaja, ker mi, glede na to, da so to zatrdili Eisenberg in še par tisoč strokovnjakov ki to trdijo še danes, to sploh ni potrebno….glede tega sem le prenesel njih stališča s katerimi se pač strinjam….če pa se ti smatraš za strokovnjaka, ki lahko argumentirano izpodbija trditve vseh teh strokovnjakov o neobstoju ADHD, potem to pač argumentirano pojasni, česar zaenkrat nisi še niti s presledkom med besedami…..
    sem pa zatrdil in še vedno in tudi bom, tudi na osnovi svojih izkušenj spoznanj, da “hiperaktivnost” (kot eden simptomov diagnoze ADHD) ne obstaja, pač pa le (pretirano) živahni otroci, kar pa ni bolezen in se tudi ne bi smela “zdraviti” s farmacevtsko kemijo….
    priznam, da sem od tebe, ki si se označil za določenega strokovnjaka pričakoval neprimerno več…..a obenem spoštujem tvoje stališče, da je farmacevtska kemija v premnogih primerih povsem zgrešen pristop, ki dejansko ljudem z določenimi psihosomatskimi težavami povzroči neprimerno več škode, kot minimalne koristi…..kot te razumem, se z večino dela zapisa strinjava oba, tisti del o obstoju ali ne kratice pa bo pač ostal v takšnem stanju, ker bova oba ostala glede tega vsak na svojem bregu, v čemer ne vidim nobene težave….

  21. Še vedno ne vem, kaj so plahte. 🙂 No, na štajerskem so to bolj ali manj pokrivala. 🙂

    Me veseli, da sva prišla do podobnega konsenza (podobno sem napisal v točki 5 enega zgornjih komentarjev). Najino razhajanje je le v radikalnem odmiku, če ADHD (in hiperaktivni otroci) sploh obstaja ali je “popolnoma izmišljena diagnoza”. Oba pa se strinjava, da Ritalini in druge droge ter površne diagnoze niso primerna rešitev.

    Kot je komentirala “PuMa”, pri določenih ljudeh hiperaktivnost je nevrološka težava, ki jim otežuje socialno življenje, samopodobo in podobno. Zaradi njih moramo biti previdni v opredeljevanju teh težav.

  22. Pozdravljeni,

    Hvala za članek in podporo, da so naši VESELI, ENERGIČNI, GLASNI, NEUMORNI…POLNI ŽIVLJENJA OTROCI ČISTO O.K…IN DA SMO LAHKO ŠE BOLJ PONOSNI, DA SO TAKO POSEBNI!
    Včeraj sva z sinčkom (4.letnik) obiskala razvojno ambulanto zaradi opažanj, da otrok izstopa (je v nekem svojem posebnem svetu) in na podlagi “pregleda” dobiva diagnozo ADHD. Kaj za vraga je to sem se vprašala in mi gospa strokovnakinja razloži za kaj se gre (ob vsakem zaznamku ko sta z otrokom sodelovala in je prišlo do tako imenovane “posebnosti”)… med drugim mi omeni, da naj bi v večini primerov šlo za genetiko ..in to je edina stvar, ki sem ji verjela, da ima lahko veze 😉
    Otrok je izrezan oče, ki je bil v otroštvu tudi prepoln “odvečne” energije, ki jo je s težka porabil zato ga niso dobro razumeli in z njim tudi bolj grobo delali. In kot ste napisali..ti otroci, ko odrastejo lahko delajo čuda. Sinov Očka je postal je najboljši extremni kolesar, ki pa je žal umrl v prometni nesreči tik preden bi lahko izvedel, da nosim njegovega sina, ki pa je danes kopija očeta, tako vizualno kot energijsko 😉 Kar sem si želela to sem dobila..dobesedno…Ati se je vrnil 😉 v še lepši obliki 😉
    Dokler ne doživiš…težko verjameš kakšna energija je in dokler me niso začeli opozarjati, da otrok izstopa (v vrtcu…) sem sprejela svojega otroka kot hiperaktivnega a ne v bolezenskem smislu pač pa v posebnem, da ima moj sin energije za izvoz s katero shajam kar težko ampak se trudim, vlagam več..in ne popuščam oz. ga ne odbijam, ko me tudi po 10krat vpraša eno te isto pa čeprav odgovor pozna in je zelo bister fant. Seveda so pogosti, vsakodnevni trenutki, ko besede iz njega kar lijejo in ni premora, zvečer potrebuje tudi dve uri v postelji, da se umiri, zaspi…in ja..utrujena sem do konca ampak se ne dam! Svojega otroka še bolj spodbujam in mu govorim, da je super fant in da je njegova mamica skupaj z Atijem, ki ga čuva pa čeprav ge ni tukaj nanj ponosna najbolj na svetu ;). Zato ker sem sama Imam dvojno nalogo, ki verjamem, da bi bila že kot ena sama dvema staršema skupaj kar velik zalogaj..ampak zopet..se ne dam!!!!!!!!!
    Če je bil njegov oče tako vztrajen v vsem bo tudi meni uspelo, da otrok odraste v čudovito, bistro in spoštovanja vredno osebo. Da bo čudovit sin, prijatelj, fant, mož..oče…. VSE TO BO….z mojim trudom in trudom mojih staršev, ki mojo vztrajnost in usmeritev pokrijeta ko sem v službi in se trudim, da življenje teče normalno. Kljub velikim pretresom, ki sva jih dala skozi in jih še dajeva bi že bilo čudno, če ne bi bil otrok poseben 😉 pa sej je moj sin in kot tak bo vedno zame najboljši in poseben!

    Pa še to… niso mi niti omenili reguliranja te postavljene diagnoze s kakimi “tabletnimi pripomočki”, vem pa če do tega pride, da tega ne bom sprejela kot tudi nisem predloga, da bi otroka v vrtcu premestili v kako manjšo skupino.
    Sprejela pa sem napotke, ki se jih bom še bolj dosledno držala, in sicer, da bo vsak dan neki naš mali-veliki plan katerega se bova z otrokom držala in vem, da nama bo uspelo! Vem, da z njim ni nič narobe zato bom sprejela kake dobre življenske napotke, da to njegovo energijo unovčiva v nekaj dobrega, smiselnega..da jo porabiva tam kjer mu je najlepše…danes, tukaj, zdaj bo to v otroškem svetu skozi igro, gibanje in šport, z razvojem naprej pa v vse tisto kar ga bo osrečevalo. Mislim, da sva na dobri poti in da nama bo uspelo. Brez farmacije in družbenih frustracij, omejitev in označb!

    Moj sin si zasluži živeti na njegov način ;)…

    Hvala še enkrat za Blog….
    Lep dan želim in veliko poguma, vztrajnosti in sonca!

    Uspelo nam bo!

    “Zmagujem zato, ker se kljub neznosni bolečini in smrtni utrujenosti preprosto nočem ustaviti.” JR #zmaga

  23. Spoštovani Vsi skupaj,

    glede podanja svojih mnenj v javnost bi vam Vsem skupaj svetovala, da takšne stvari napišete in naslovite na doktorje medicine, znanstvenike, politike in seveda javnemu šolstvu ter centrom za socialno delo, ki postavljajo takšne diagnoze in prisiljujejo v zdravljenje otrok in jih etiketirajo ter grozijo staršem z različnimi postopki.

    Naprošam vso javnost, da nehate soditi starševstvo, ki nekaterim ni enostavno!

    Začnite pri sebi in v svojem Srcu!

  24. Spoštovani, vedno ampak vedno me do dna srca prizadane ko slisim ali preberem od nekoga ki nima izkusenj z hiperaktivnim otrokom razlaga da dajemo starsi otrokom ritalin ali podobno zato da imamo mir pred njimi. Jaz ga dajem zato da lahko otrok normalno deluje v soli in sem hvalezna kolikor je zvezd na nebu da obstaja zdravilo ki mu lahko pomaga pri razvoju in obnasanju. Vem in globoko v srcu verjamem da s tem pomagam svojemu otroku in ni ga na svetu ki me bo preprical nasprotno. Z vasimi izjavami skodujete tistim starsem ki bi lahko pomagali svojim otrokom ampak jim ne ker verjamejo takim pisanjem. Prosim razmislite predno napisete tak clanek. Naj se vsak odloci zase in za svojega otroka kar mu pac najbolje odgovarja in ustreza. Vem da sem samo laik ampak imam izkusnje na tem podrocju zato bi vas lepo prosila da prisluhnete obem stranem predno me obtozite da otroku dajem zdravila zato da imam pred njim mir. Hvala

  25. Ksenija, vidite, jaz bi pa lahko rekel, da me do dna srca prizadane ko preberem od nekoga, ki obtožuje druge, da nimajo izkušenj s temi zadevami in sebe povzdiguje na pidestal izkušenosti, za katero ne morete zagotoviti, da je edina prava….in vas osebno pod tem zapisom ni nihče obtožil ničesar, če se pa obtožujete sama, potem je to zgolj vaša odločitev……

  26. Fajn! In strinjam se. In še nekaj o “zdravljenju” splošne medicine (katere koli bolezni že): z zdravili le prikrijemo in potlačimo simptome, bolezni pa ne ozdravimo (predvsem, ker se sploh ne išče vzrokov bolezni)… Pa še kakšno pametno bi lahko napisali na to temo… 😉 Lp

  27. Verjamem, da nekateri otroci res imajo to motnjo. Sem pa prepričana, da je večina (ali vsaj polovica), ki jo ima diagnosticirano, nima. Dvakrat sem prebrala Anjin podrobni opis (seveda že v preteklosti tudi druge razlage, kaj je ADHD); moja hči ima en (1) simptom od navedenih, pa ji je zdravnik hotel napisati tablete in jo opredelil za hiperaktivno.
    Bi pa dodala še nekaj. Ko naštevamo razloge, zakaj ima toliko otrok (napačno) diagnosticirano ADHD, torej živahnost, nemirni um (in telo), tudi permisivna vzgoja in še kaj, ne pozabimo na še en pogost razlog: travmo. Pomislite – zelo mogoče tudi vi poznate vsaj en primer, ko je bil otrok do ločitve staršev “normalen”, po njej pa je kar naenkrat “postal hiperaktiven” (velja seveda tudi za druge vrste travm – družinsko nasilje, alkoholizem v družini, ki je, kot vemo, slovenska tradicija, itd.). In ko se travma “zdravi” kot ADHD, je škoda dvojna, trojna!
    In da učitelji ne morejo ukrotiti otrok – nič čudnega, saj smo jim “odrezali jajca” (učiteljem, ne otrokom). Le malo, verjetno manj od odstotka, je takih, ki zgolj s svojo osebnostjo, samozavestjo, karizmatičnostjo dosežejo (dobro sprejeto, koristno) avtoriteto. (Pomislimo, koliko takih učiteljev nas je npr. učilo v OŠ. Takih, ki si avtoritete niso pridobivali z izjemno strogim ocenjevanjem, kazenskim ocenjevanjem, klofutami itd. Seveda ne pravim, da so te metode ustrezne. Ampak če jim ni omogočeno nič, potem je pač iz vsega skupaj lahko predvsem – nič.)

  28. Pozdravljeni,

    Na tale članek sem slučajno naletela, ko sem iskala določene informacije o motnji pozornosti. Vidim, da je že star, pa bi vseeno želela dodati svoj komentar.
    Kot se je že marsikdo pred mano strinjal, je diagnoza ADHD v zadnjih letih vse preveč posplošena in prehitro otroke označijo in jih začnejo zdraviti s farmacijo. Predvsem zaradi hiperaktivne komponente, ki je pri posameznikih največkrat najbolj očitna in moteča za okolico, a ni nujno dejansko motnja in je lahko tudi zaradi drugih vzrokov. Naj opozorim še na to, da je ADHD samo en del spektra motenj pozornosti. Ne strinjam se pa s tem, da motnja ne obstaja. Ne glede na to, kar je mogoče “izumitelj” kdaj rekel. Kaj vse so že znanstveniki skozi leta rekli… Tudi za gluhe in naglušne so včasih rekli, da slišijo samo takrat, kadar hočejo. Ali pa da so gluhonemi, čeprav niso nemi.. Pa je tudi zdaj vsem jasno, da ni tako.
    Jaz bi morda dodala izkušnjo odraslega z ADHD (kar še vedno pomeni da motnja obstaja). Nimam izkušenj z otroci s to motnjo. Z njo sem se srečala šele, ko sem spoznala mojega moža. Ki, mimogrede, nikoli ni dobil te diagnoze in tudi ni nikoli jemal nobenih zdravil. Morda tudi ni imel tako izražene hiperaktivne komponente in zato ni bil tako “moteč” za okolico. Izhajal je iz urejene družine, ki ni poznala permisivne vzgoje. In dolga leta mi ni bilo jasno, zakaj funkcionira tako drugače, nisem ponosna na to, da sem tudi jaz prvo pomislila, kot pač večina ljudi, da je mogoče samo razvajen in len.., šele nekaj let nazaj sem ugotovila, ko stvari le niso “šle skupaj”, da ima motnjo pozornosti in so tudi na skeniranju možganov to potrdili. In verjemite, ni lahko biti svojec osebe z motnjo pozornosti, še manj je pa lahko biti ta oseba. Zelo sočustvujem s starši otrok, ki imajo res motnjo pozornosti (z ali brez hiperaktivnosti) in se poleg svojih osebnih bojev in pomoči otrokom morajo boriti še s slabo informiranostjo okolice in obsojanjem. Zato se tudi meni, kot nekaterim predhodnikom pred mano, ne zdi umestno, da se pretirano podajanje diagnoze kar posploši, da to sploh ne obstaja.
    Normalno lahko ljudje, tudi če jim nekaj ni zanimivo, se jim ne da, imajo slab dan, dolgočasnega profesorja..karkoli že, vseeno neko delo opravimo. Se “brcnemo v rit”, po domače. Pri ljudeh z motnjo pozornosti je pa v takem stanju ob tem trudu ravno obraten efekt. In je res grozno videti človeka, ki za kratek odgovor na mail, ki bi ga sicer še osnovnošolec napisal v 5minutah (tudi če se mu ne bi dalo in bi imel slab dan), lahko sedi za računalnikom 1 uro in več ter se dobesedno muči, da bi napisal, pa NE MORE. Jaz nikoli prej še nisem česa takega videla in me je res zadelo. To je ljudem, ki nimamo teh težav, res težko razumeti. Če nekdo nima roke, vidiš in si lahko predstavljaš, kako izgleda, če bi bil brez roke. Ne moremo si pa predstavljati, kako je, če bi preklopili možgane. In če govorimo o dejstvih, ljudje z motnjo pozornosti imajo drugačno valovanje možganov, drugače se vklapljajo in izklapljajo področja in to je izmerljivo in znanstveno dokazano.
    Zelo lepo je vpogled odraslega z ADHD, pa čeprav je tudi vsak posameznik s to motnjo različen, opisal nekdo na forumu: https://med.over.net/forum5/viewtopic.php?t=10375740

    Ne vem, če se lahko ta link tu nalepi, pa dodajam še izsek:
    “Imeti ADHD pa izgleda nekako tako:
    dneva si nisi sposoben organizirat, zmožen si odgovorit le kaj bo jutri in ti je nadaljnji del tedna meglen, se 15x vračaš iz avta v stanovanje, ker si pozabil 5 stvari, ko pa prideš v stanovanje pa pozabiš kaj si iskal,… tvoja delovna miza izgleda kot da jo je potres prizadel in ko ti sogovorec nekaj govori, mu ti samo kimaš, poleg tega pa ne moreš nehat razmišljat o nastanku atomov, ko ti pa reče da pride v sredo ob šestih nazaj, pa ga vprašaš “kam pa greš?”, pa ti reče “ja saj sem ti ravnokar povedal!”… najbolj pa boli, da se tvoji najbližji ne morejo zanest nate, ko je potrebna točnost, doslednost in spomin… tisti občutek nesposobnosti ljudje, ki komentirajo “ne seri in se bolje potrudi” redko doživljajo, ADHD-jevci pa ga poznajo in ga že pričakujejo, ne morejo pa ga predvidet, ker jih zamoti listje, ki z dreves odpada.”

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *