Vprašanje meje s Hrvaško je, s postavitvijo bodeče žice in v zahvalo Cerarju, končno rešeno. Nad to končno rešitvijo ni skrivala zadovoljstva tudi hrvaška predsednica Kolinda Grabar Kitarović, ki se je že zahvalila slovenskemu parlamentu….

Kot navajajo hrvaški mediji, se je Kolinda Grabar – Kitarović, za končno rešitev 25 letnega mejnega spora, izrecno zahvalila Cerarju in parlamentarcem, kakor tudi njih podpornikom, ki so zahtevali zidove na slovensko-hrvaški meji, čeprav so dobili le žiletkasto bodečo žico.

Kitarovičeva z besedami (po)hvale ni skoparila :

“V imenu svojih državljanov se iskreno zahvaljujem premierju Cerarju in slovenskim parlamentarcem, da so s postavitvijo te ograje v notranjost slovenskega ozemlja, omogočili povečanje hrvaškega kopenskega ozemlja za 380 kvadratnih km.

V naslednjih dnevih bomo tako postavili svoje varnostne organe neposredno ob to novo bodečo mejno oznako med državama, s čimer bomo tudi simbolično postavili nadzor nad novim podarjenim ozemljem.

Obvestili bomo tudi arbitražno sodišče, s katerim sicer ne sodelujemo več, da nam je Cerar podaril 380 kvadratnih kilometrov ozemlja in tako rešil 25 letni spor okoli določitve kopenske meje. V znak zahvalnosti bom predlagala parlamentu, da arbitražnemu sodišču predlagamo, da nam namesto cel, pripada le 3/4 piranskega zaliva, da rešimo še mejni problem na morju. Hvala Slovenija !“

Zdaj, ko je vse jasno kje natančno poteka nova kopenska meja med Slovenijo in Hrvaško, ostaja odprto le še vprašanje, zakaj je Karel Erjavec med svojim obiskom pri avstrijskem Kurtzu, vsled pojasnjevanja poteka postavitve žiletkaste ograde na naši meji, omenil tudi, da bo preostanek te žice postavljen okoli našega parlamenta. Pojasnilo Erjavca še pričakujemo.

Slovenski kmetje povzročajo Cerarju zaradi bodeče ograde velike incidente

Čeprav bo Hrvaška večno hvaležna Cerarju in pobudnikom postavitve žiletkaste žice, pa tega veselja ne delijo tudi živeči prebivalci na žičnato mejnem območju. Že po prvem postavljenem kilometru žiletkaste žice se je namreč zgodil velik incident, ko je tam živeči kmet z vilami napadel postavljalce ograde.

Po dostopnih podatkih je prvi incident povzročil zavedni slovenski kmet Franc Kmet iz Razkrižja, ki ni skoparil z besedami opisa svojega dejanja :

“Postavili so bodečo žico na 23 hektarjih mojega ozemlja, brez moje privolitve. Kaj pa si sploh mislijo da so Cerar in njegova parlamentarna banda ? Na moj zemlji ne bo nobene bodeče žice. Moj dedek jo je odstranil leta 1944 in jaz imam njegove gene, torej ne bom dovolil nobene bodeče žice ali drugih ograd na moji zemlji.

Cerarju sem že pisal, da nemudoma odstranijo to bodečo spakedravščino, ali pa bom odškodninsko tožil državo za vsaj 100 milionov za motenje posesti, povzročeno gospodarsko škodo, posebej pa odškodnino zaradi kvarjenja razgleda na do zdaj neokrnjeno naravo.

Mislim, pa kaj je zdaj to za ena pizdarija, komaj smo se 1991 rešili enih komunajzarjev z barikadami v glavi, evo ti zdaj so od nekod prileteli spet. To Cerar, janša, jelinčič bando poterat v Postojnsko jamo, pa naj si tam postavljajo barikade. Marš prodana banda komunajzarska !“

Neuradno smo izvedeli, da še okoli 100 kmetov iz predvidenih lokacij postavitve bodečih žic pripravlja tožbo proti državi zaradi identičnih razlogov kot Franc, pa še zaradi nezakonitega posega v zasebnost.

V Cerarjevi žiletkasti ograji pa so številni našli tudi poslovno priložnost

Seveda pa so se, poleg večine nezadovoljnih državljanov, ki obsojajo postavitev žiletkaste ograje in tako vrnitvi Slovenije 75 let nazaj, oglasili tudi državljani katerim, poleg Hrvaške kakopak, postavitev te ograde sproža zadovoljstvo in ponuja neslutene poslovne priložnosti.

Svojo izjavo zadovoljstva je med prvimi tako podala tudi 98 letna, sicer slepa, Jožica Kurtz iz Zavrča :

“Prav je tako. Srečna sem, da sem ograjena. Slovenija je rešena. Sem med najmlajšimi članicami SLS in s to bodečo žico se končno počutim varno. V naši stranki pravijo, da tej begunci posiljujejo ženske. Zelo me je bilo strah, da bi tudi mene. Jaz tega ne bi mogla gledati. Hvala bogu Cerarju, dva rožna venca bom zanj zmolila pri maši in 100€ prispevala v puščico.“

Oglasili so se tudi organizatorji vsakoletnega projekta Pot ob žici, znanega tudi kot Pot spominov in tovarištva, ki je vsa ta leta potekal po poteh okoli Ljubljane, kjer je v nacifašističnih časih oz. časih NOB stala 4m visoka bodeča ograda.

“Res smo presenečeni, da je Cerar vzel resno besede našega NOB prvoborca Staneta, ki je pred tednom, sicer po kakšnem litrčku preveč, na glas razmišljal, da ta pohod nima več smisla, ker ni nikjer nobene bodeče žice, katero bi lahko rezali in luknjali, kot so to počeli ilegalci v njegovem času.

Zato smo se odločili, da bomo za jubilejni 60. pohod v letu 2016 pripravili popestritev za obiskovalce našega pohoda. Pohod bo sicer še vedno nosil naziv Pot ob žici, a ga bom izvajali na celotni na novo ograjeni trasi z bodečo žico, kar bo omogočilo polno podoživljanje ilegalcev tistega časa.

Sodelujoči bodo tako, zajeto v plačilu kotizacije, prejeli tudi rokavice in klešče za rezanje žice. Ekipna rezanja Cerarjeve žice, kjerkoli jo je in še bo postavil, pa bodo vodili prekaljeni NOB ilegalci, ki bodo poučevali mlajše rodove, kako se to počne.

Dodali bomo tudi kakšno minsko polje in bunker, tudi elektriko bomo spustili v žico, za tisto pristnost doživetja. Skratka, jubilejni 60. pohod bo res doživeta unikatna posebnost. Srce bije za Slovenijo….“, je razložil predsednik organizacijskega odbora pohoda Pot ob žici Klemen Brus.

Tudi slovenski glasbeniki niso ostali imuni na postavitev Cerarjeve žice in navdušeni zaznali poslovno priložnost, kot je pojasnil predstavnik sindikata SAZAS Bine Nažiga.

“Ograja na meji s Hrvaško. Končno ! Noro dobro ! Cerar je rešil kulturno glasbeno dediščino Slovenije s to ograjo. Od danes naprej je Slovenija varna pred Stavrosom, Severino, Zečiči, Parnimi Valjki in podobnimi. Vidim razcvet slovenske glasbe in glasbenikov, saj se bo zdaj povečalo povpraševanje po domačih glasbenikih, ker teh južnjakov ne bo več sem“, ni skrival navdušenja Nažiga.

Novo pridobitev želetksate ograje pa so pozdravili tudi v slovenskih turističnih organizacijah (STO), kjer so že stekle priprave kampanje za turistično prepoznavnost Slovenije v sezoni 2016, katero bo krasil slogan : “Welkome to sLOVEnija – Land of freedom !”.

Kot pravijo tako pri STO kot v parlamentu, si obetajo dober izkupiček tudi od množice, sicer pretežno domačih turistov, ki že obiskujejo ograjeno mejo in v bodečo žico obdani plasirajo selfije na svetovne socialne medije, kar bo nedvomno prispevalo k novi prepoznavnosti Slovenije.

Predlagali so tudi, da bi v bodoče, namesto z dosedanjim običajnim slovenskim pozdravom “Dober dan”, prišleke turiste pozdravljali z – “Ne me žicat”.

Don Marko M