Holokavst – grozote človeškega uma v spomin in opomin

Le dobrih 70 let po koncu 2. svetovne vojne po Evropi spet rastejo taborišča. Kot v norih časih nacizma/fašizma. Taborišča za begunce iz Vzhoda. Ki so postali begunci izključno zaradi barbarstva in pohlepa Zahoda…..

“Sodobna” taborišča 21. stoletja. Obkrožena z bodečo žico. Kot nekoč. Evropa v bodeči žici. Kot nekoč. Taborišča, katera se polnijo z nič krivimi ljudmi. Kot nekoč. Z ljudmi, ki so in bodo praktično zastonjkarska delovna sila Nemčiji. Kot nekoč. Razlika je le, da ni plinskih celic. Ne še…..

Na enem tujem programu sem si ogledal dokumentarec o holokavstu. Ni mi bilo ne prvič, ne zadnjič, a ob vsaki, čeprav različni produkciji prikazov holokavstva, me prevzame občutek groze in težko brzdane jeze ob gledanju teh prizorov. In še vedno ne razumem, kako in koliko mora biti neskončno izprijeno bolan človeški um, da izvede takšno genocidno dejanje….

Kot ne morem razumeti, da obstajajo še danes osebki, ki zagovarjajo nacistično fašistična genocidna dejanja holokavsta. Tudi tega. In nacistično/fašistično ideologijo. Celo v naši mali podalpski jih imamo in prav nič jim ni nerodno opevati nacistično fašistične grozote. Žal.

Za mnoge zadeve v življenju sem mnenja, da je dobro znati oproščati. Da je potrebno oproščati. A holokavst in vsako genocidno ravnanje pač ne sme postati predmet oproščanja. Enostavno zato, ker oprostiti pomeni tudi pozabiti za večne čase. Nečloveških, zverinskih grozot, katere sta spočela nacizem in fašizem pa, vključno s holokavstom, ne smemo nikoli pozabiti. Ker se to ne sme nikoli več ponoviti !

Danes je dan spomina na holokavst. Dan spomina na nedolžne žrtve, katere je zverinsko pobijala nacistična Nemčija uradno med leti 1941 – 1945, neuradno že od 1938. Dan, ko je pred 71.leti v Auschwitz vkorakala ruska Rdeča armada in ustavila nadaljno morijo nacifašizma po Evropi.

“Arbeit macht frei” – delo osvobaja….Ko sem prvič videl ta napis na vhodu Auschwitza, katerega avtor je sicer Lorenz Diefenbach, nemški nacionalist, ki ga je že leta 1872 predelal iz srednjeveškega “Stadtluft macht frei” (Mestni zrak osvobaja), leta 1928 pa si ga je prilastila Weimarska vlada kot slogan velike politike javnih del, s katerimi bi morali izničiti brezposelnost, pod Hitlerjem pa je končal nad vhodom Auschwitza, sem se vprašal, komu je bil v taboriščih namenjen.

Po nacističnem načinu delovanja v taboriščih očitno obojim – taboriščnikom in nacističnim klavcem. Taboriščniki so bili z delom osvobojeni življenja, nacisti so izvajali javna dela. Javna dela za veliki Rajh. Za veliko Evropo. Nemško. Vsaka podobnost z današnjimi dogajanji, v sicer bolj prefinjeni obliki, je zgolj naključna. Za tiste, ki v naključja verjamejo. Jaz ne…..

Ko so leta 1945 ruske vojaške sile osvobodile koncentracijsko taborišče Auschwitz, so naletele na strahotne grozljive prizore. Tistih nekaj še preživelih taboriščnikov, otrok, žensk, moških, je bilo v bistvu živih mrtvecev, okostnjakov oblečenih v lastno visečo kožo. A še grozljivejše je sledilo.

Čeprav so nacisti, še pred prihodom osvobodilnih sil, hiteli razstavljati/uničevati plinske celice in krematorije, v katerih so, poleg vseh zverinskih mučenj in “medicinskih” eksperimentov na taboriščnikih, morili s plinom in potem sežigali, pa niso mogli zakriti stotine tisočev pobitih taboriščnikov.

Ker v krematorijih nacisti niso zmogli sežgati več kot 1500 taboriščnikov dnevno, so, v zadnjih mesecih in ob novici prihajanja osvoboditeljev, pospešeno pobijali taboriščnike tudi s streljanji, ob čemer so si že shirani taboriščniki lasten grob, v podobi dolgih kanalov za stotine njih, morali poprej skopati kar sami, ročno. Pobijali so jih sproti, ko je bil kanal dovolj globok za večje število. In potem sežigali kupe trupel.

A ni bil zgolj Auschwitz. Nacisti so za potrebe holokavsta razpršili svoja morilska koncentracijska taborišča praktično po vsej Evropi.

In v teh nacističnih taboriščih je končalo tudi 63.000 Slovencev, ki so tam pristali prvenstveno po zaslugi slovenskih domobrancev in ostalih izdajalcev, ki so tesno sodelovali z nacisti in fašisti v času NOB.

Zaradi teh naših izdajalcev se 12.000 Slovencev ni nikoli več vrnilo v domovino, v taboriščih so bili zverinsko mučeni in pobiti, preostalih 41.000 pa je moralo ali še vedno živi s spominom na preživeto v tistih taboriščih. Grozljiva je že misel, da mora kdo s tem živeti.

Nacistični holokavst je, kot na milijone po Evropi in svetu, še kako vplival tudi na slovenstvo, saj je nacistična roka zla, poleg pobojev holokavsta, težila tudi k iztrebljanju slovenstva na našem ozemlju.

In zato nepozabna zahvala našim herojskim borcem NOB, partizanom, dedkom in babicam, ki so imeli vztrajen pogum in hrabro srce se upreti krvoločnemu nacizmu/fašizmu in nam omogočili današnje gledanje sonca. Poklon žrtvam te holokavst nacistične norije morije….

Še posebej pa vsem nam danes in našim potomcem za jutri, v spomin in opomin – nacizma/fašizma in holokavsta ne smemo dovoliti nikoli več !

Don Marko M

Holocaust-nikoli-več-01-blog-Don-Marko-M Holocaust-nikoli-več-02-blog-Don-Marko-M Holocaust-nikoli-več-03-blog-Don-Marko-M Holocaust-nikoli-več-04-blog-Don-Marko-M Holocaust-nikoli-več-05-blog-Don-Marko-M Holocaust-nikoli-več-06-blog-Don-Marko-M Holocaust-nikoli-več-07-blog-Don-Marko-M Holocaust-nikoli-več-08-blog-Don-Marko-M Holocaust-nikoli-več-09-blog-Don-Marko-M Holocaust-nikoli-več-10-blog-Don-Marko-M Holocaust-nikoli-več-11-blog-Don-Marko-M Holocaust-nikoli-več-12-blog-Don-Marko-M Holocaust-nikoli-več-13-blog-Don-Marko-M Holocaust-nikoli-več-14-blog-Don-Marko-M Holocaust-nikoli-več-15-blog-Don-Marko-M

6 nepozabnih je do tvojega trenutka povedalo za zapis “Holokavst – grozote človeškega uma v spomin in opomin

  1. …. Tu kraj je strašnih muk… Naj pomne vnuk, kaj je svobode cena…. Naj se nikjer in nikoli več ne ponovi… Smrt fašizmu – Svoboda narodu.

  2. Zgodovina se ponavlja…znova in znova… Cloveski spomin pa je tako kratek in nic nas ne izuci… Zal

  3. z vsem se strinjam, razen s tistim delom, kjer praviš, da oprostiti pomeni tudi pozabiti za vse večne čase. ne bo držalo. oprostiti pomeni samo oprostiti, nič več, nič manj. oproščamo v srcu, ki je v svoji srčiki čisto in nedolžno. le to nas bo oblikovalo v nenasilna, strpna in sočutna bitja.
    v spominu pa moramo ohraniti vse svetovne genocide, kajti popolnoma vsi so nedopustni. kot tudi vsakršna smrt ali oblika nasilja nad drugim.
    človek s takimi dejanji briljantno kaže, kako globoko, ma res globoko smo kot človeštvo še v Egu – v strahu.
    shit. 🙁

Leave a Reply

Your email address will not be published.