Delovne akcije, prostovoljne kakopak, postajajo spet nek modni hit. V Jugoslaviji so bile recimo povsem normalen in samoumeven proces odziva odgovornih ljudi do svojega okolja, države, ki niso indiferentno samo praskali svoje riti in šimfali vse povprek, ampak svojo rit vzdignili, pljunili v dlani in prispevali osebni delež razvoju svoje skupnosti……

Nenazadnje naši predniki takoj po NOB osvoboditvi v 2.svetovni vojni niti niso imeli kaj dosti drugih možnosti. Vse je bilo porušeno, denarja nikjer in so pač v delovnih akcijah pljunili v dlani in iz nič izgradili domovino – šole, bolnice, železnice, ceste, domove in še marsikaj, kot je še danes vse(m) na ogled. To zelo spoštujem.

Seveda so se tudi v tistih težkih časih našli hinavski šalabajzerji, ki so se delovnim akcijam, torej sodelovanju gradnje domovine in svojeg akraja izmikali in samo šimfali, kaj ni v redu, kaj bi moralo biti, za nameček se po končanih delovnih akcijah še kitili z “to smo mi naredili”, ampak takšni so bili takrat izjeme, za razliko od danes, ko so večinsko pravilo.

A po letih premora samostojnosti prihajajo delovne akcije spet v modo. Pa tudi potrebo. Ljudje pač, sploh mladi, kar je sploh vzpodbudno, jasno ugotavljajo, da je pač še najbolj enostavno za skupno dobro zavihati rokave, pljuniti dlani in izpeljati delovno akcijo, s katero neprimerno prej in celo tudi bolj kakovostno rešijo svoje lokalne okoljske težave, kot če bi morali čakati premik države ali občinskih uradnikov, ki praviloma leta prepozno pošljejo izvajalce, s katerimi je itak več stroškov, kot koristi.

Delovne akcije imajo kakopak zgolj in izključno neškodljive učinke – bit je prvenstveno druženje, v katerem se zbližajo ljudje, ki so po možnosti celo sosedi v istem bloku, pa leta niso vedeli eden za drugega, trenutki zabave med delom in nenazadnje skupno zadovoljstvo nad opravljenim prostovoljnim delom, kar potem lahko gledaš vsak in zadovoljno vesel/a ugotavljaš, da gledaš tudi svoj prispevani del skupnosti.

Ob vsem pa ne gre pozabiti, da so prostovoljne delovne akcije neprofitnega značaja, kar pomeni, da je v le teh smiselno in sodelovati le, ko jih organizirajo posamezniki ali organizacije povsem neprofitnega značaja, kakopak za potrebe javnega dobra, na javni lastnini ali medsosedski pomoči.

Zadnje čase sicer opažam, da v takšne ali drugačne oblike prostovoljnih delovnih akcij pozivajo tudi organizacije in podjetja s statusom profitnosti, kar pomeni, da vabijo ljudi k volonterskim delovnim akcijam, čeprav sami prejemajo finančna, tudi zajetna subvencijska sredstva, za izvedbo teh del, z delovnimi akcijami pa si zgolj ustvarjajo dodaten profit, kar je seveda narobe.

Delovna akcija “MAR mi je in BORim se za Pohorje” – šolski primer zlorabe prostovoljnih delovnih akcij

V totem Mariboru, v meni sicer ljubem mestu ljubih Štajercev, te dni pozivajo k sodelovanju v delovni brigadi, prostovoljni delovni akciji čiščenja in urejanja Mariborskega Pohorja. Akcija “MAR mi je in BORim se za Pohorje” bo potekala 1.oktobra, od 11h dalje.

Načeloma s tem pozivom ni nič narobe, pač le še ena ljudska akcija čiščenja in urejanja svojega okolja. Narobe se začne ob spoznanju dodatnih okoliščin.

Delovno brigado, torej akcijo, za katero pravijo organizatorji, da je “simbolno dejanje, s katero želijo pokazati, da je s skupnimi močmi možno storiti veliko več, krepiti pozitivno vzdušje in podporo pri oživitvi Pohorja“, organizirajo Marprom, Terme Maribor in Alpski smučarski klub Branik, dejanski namen akcije pa je priprava smučarskih prog na zimsko sezono.

Ob tem organizatorji iz Marproma dodajajo, “da prostovoljcem v zameno za delo ne bodo podarili brezplačnih smučarskih kart ali pa popustov pri nakupu le-teh, saj to ni namen akcije“…..

Ok, ta del še nekako gre, če je prostovoljstvo pač ni potrebe ali obveznost karkoli ponuditi v kompenzacijsko zameno.

Zatakne pa se v nadaljevanju. Namreč, prav vsi trije organizatorji so profitne ustanove, podjetja, oziroma organizacije neposredno financirane iz občinskega proračuna.

In da, financirana tudi za potrebe urejanja točno teh istih smučarskih prog Mariborskega Pohorja, za urejanja katerih oklicujejo delovno brigado, prostovoljno akcijo.

Marprom je namreč podjetje, nikakor neprofitno, ki izvaja pridobitno dejavnost na osnovi podeljene občinske koncesije za upravljanje Mariborskega Pohorja, vključno s smučišči, torej točno temi, kjer naj bi se izvajala delovna brigada čiščenja, priprava prog na smučarsko sezono, poleg prihodkov iz koncesije pa bo podjetje deležno tudi 700.000 € občinskih sredstev za nakup potrebnih naprav za vzdrževanje in zasneževanje prog. In nekaj milijonski izkupiček od prodanih smučarskih kart in ostalih dejavnosti v smučarski sezoni sploh še ni vštet…..

S povsem profitno dejavnostjo se ukvarja tudi drugi organizator te delovne akcije Terme Maribor, katere je leta 2014 kupil ruski energetski gigant Gazprom, ki je sicer, kot se dogaja pri večini naših podjetij, katera za bagatelo pokupijo tujci, takoj začel z odpuščanji delavcev, razprodajo premoženja, blagovnih znamk in spravil podjetje praktično pred stečaj, kar vse ne spremeni, da so kot organizatorji akcije profitno podjetje.

Tretji organizator Alpski smučarski klub Branik pa je sploh unikatna slovenska podjetniška zgodba že v rangu onstran mogočega – made in Slovenija.
ASK Branik je namreč nastal pred dnevi in sicer na pogorišču stečaja Smučarskega kluba Branik, ki je sicer skozi dolga leta igral pomembno vlogo pri smučarski vzgoji številnih Mariborčanov. Čeprav je SK Branik v stečaju, pa je njegovo tedanje vodstvo ustanovilo nov klub – ASK Branik, dodali so torej v naziv le “Alpski” in začeli novo poslovanje z isto dejavnostjo, na istem naslovu, kot zdaj že propadli njih propadli soimenjak.

SK Branik je svojo zgodbo, pred stečajem, začel 1994, ko je, kot društvo, ustanovil d.o.o. ŠC Pohorje, da bi nemoteno peljali svojo poslovno žičničarsko-hotelirsko zgodbo. Prepletenost med klubom in d.o.o. je postajal vse bolj premešana in nepregledna, najemali so se krediti na kredit in leta 2014 je društvo zaradi 1,7 milijona žičničarskega dolga pristalo v poenostavljeni prisilni poravnavi. A to še ni bilo dovolj….

Sledil je še stečaj ŠC Pohorje, ki je, med ostalim, razkril tudi, da je Smučarski klub Branik za kredite ŠC Pohorje dal za kar 19,1 milijona € poroštev. Ja, prav si prebral/a – društvo, športni klub je jamčil za kredite gospodarske družbe, kar je sicer izven vsake že povprečne pameti, mimo vseh zakonov in možno samo v naši mali podalpski.

Creme de la creme pa je, da je dolžniški kredit društva SK Branik v stečaju v višini 1,2 milijona €, skupaj s tistimi 19,1 milijona poroštev, pristal na seznamu naše famozne “slabe banke” (DUTB), kar enostavno pomeni, da bomo to, tako ali drugače, poravnali prav vsi državljani.

Kakorkoli že – zdaj je vse čisto. Isto vodstvo nekdanjega SK Branik je zdaj ustanovilo povsem novo in vsega čisti Alpski smučarski klub Branik (ASK Branik) in se pridružilo delovni akciji, brigadi “MAR mi je in BORim se za Pohorje”.

In ne, delovna akcija čiščenja smučarskih prog Pohorja ne pomeni zastonj delovna sila organizacijskim profitnim podjetjem, ki bodo med in na koncu smučarske sezone preštevala prihodke, dobičke, pač pa gre za to, da je nekaterim (malo) mar, a se kljub vsemu borijo za Pohorje.

Drage Mariborčanke, spoštovani Mariborčani – uspešno delovno, udarniško akcijo reševanja mariborskega gospodarstva privoščim, pa tistih največjih smeti uspešno očistite Pohorje spotoma……

Don Marko M