Alenki Bratušek očitno še ni dovolj, da je skopala zelo globoko brezno svojim sodržavljanom. Verjetno niti sama ne ve kaj je, razen populizma pridobivanja političnih točk, hotela povedati s pismom njenega Zavezništva slovenski RKC, od katere pričakuje odrekanje milijonom keša…..

Takole je, med ostalim, zapisala Bratuškova v javnem pismu njenega Zavezništva, poslanem slovenski RKC in Cerarju :

“Nedopustno je, da RKC od države zahteva odškodnino za neuporabo gozdov, če vemo, da je država pri finančnemu zlomu Zvon1, Zvon2 in T – 2 imela več stomilijonsko škodo, ki so jo ob sanaciji bank morali plačati davkoplačevalci. Zato od RKC pričakujemo, da se bo tem 60 milijonom prostovoljno odpovedala….V kolikor temu ne bo tako, pa od Vlade RS zahtevamo, da naredi vse, da država teh 60 milijonov evrov ne plača“……

Na to Bratuškino pesnitev se je odzval ljubljanski nadškof Stanislav Zore :

“Država je pod vodstvom Alenke Bratušek poskrbela, da so bila Nadškofiji Ljubljana avgusta 2013 z eno samo odločbo vrnjena zemljišča znotraj Triglavskega narodnega parka, večinoma gozdovi, v skupni izmeri preko 4000 ha. Omenjena vrnitev podržavljenih gozdov predstavlja tudi podlago za sedanjo uveljavljenje odškodnine zaradi nemožnosti njihove uporabe od uveljavitve zakona o denacionalizaciji do pravnomočnosti odločbe, za uveljavljanje odškodnine, ki naj bi bila danes zanjo sporna”……

Kar je izjavil škof Franc Zore je, žal, resnica. Četudi sem nasprotnik RKC, je pač treba priznati resnico, pa čeprav jo predstavniki RKC izrekajo le, ko neupravičeno prejemajo materialne dobrine milijonskih vrednosti.

Alenka Bratušek je po obisku papeža Frančiška junija 2013, s svojo vlado dejansko izdala odločbo, s katero je podarila slovenski RKC preko 4000 ha gozdov znotraj Triglavskega narodnega parka.

In ta odločba je bila izdana brez da bi Bratuškova poprej izvedla svežo cenitev teh podarjenih zemljišč, gozdov in ugotovila primerjalno stanje iz recimo 1939 in danes. S takšno odločbo pa je Bratuškova omogočila RKC ne le brezplačno darilo, pač pa tudi odprto avtocesto do uveljavljanj odškodnin višine med 60 – 100 milijoni z obrestmi, ki je slovenska RKC kakopak ne misli zamuditi.

Bratuškova je s takšno odločbo v bistvu prekinila skoraj 20 let dolgo denacionalizacijsko bitko med državo in slovensko RKC tudi za zemljišča znotraj Triglavskega narodnega parka, ki bi lahko mirne duše trajala še naslednjih 50 let brez končne rešitve, celo zakonodajo bi lahko vmes spremenili, da ne bi slovenska RKC nikoli nič dobila. Tako pa bo zdaj serijsko vlagala odškodninske zahtevke državi, torej državljanom, ki bodo z leti poskočili v par milijard.

Res je sicer, kar je Bratuškova navedla v odprtem pismu njenega Zavezništva, da je slovenska RKC prispevala v slabo banko (DUTB) 457,9 milijonov € iz poloma svojih finančnih Zvonov, kar je Franc Rode sicer označil kot zgolj lokalni spodrsljaj, katerega smo sicer plačali vsi državljani na nacionalni ravni, tudi še tisti nerojeni.

A Bratuškova je ob tem zamolčala, da je bil skupen dolg finančnih holdingov Zvon 1 in Zvon 2 vreden 1,3 milijarde €, poleg tistih odpisanih 457,9 milijonov v DUTB pa je Bratuškova iz tega dolga RKC odpisala, torej naprtila državljanom v plačilo, še dodatnih 550 milijonov € in sicer preko dokapitalizacije NLB, NKBM ter Abanke v višini 3,12 milijarde €. Te tri banke so bile namreč udeležene v zgodbi propada cerkvenih Zvonov s temi 550 milijonim, ki jih ne bi videle nikoli več brez dokapitalizacije. Banke čiste, slovenska RKC čista, narod zaradi njih zadolžen do grla – hvala Bratuškova tudi v imenu mojih, ter njih potomcev.

Da pa Bratuškova zdaj, potem ko je slovenski RKC sama uradno zakonsko podarila te gozdove in jim odpisala dolgove, zahteva od vlade, da naj ne izplača zahtevane odškodnine RKC, v kolikor se ji le ta ne bi hotela odpovedati, pa je Bratuškina in Zavezništva sprevrženost par ekselenc, večja od vseh njenih ostalih do sedaj. Bratuškova namreč s tem pozivom zahteva od vlade, da izvede nezakonito dejanje proti zakoniti odločbi, katero je ravno Bratškova spacala.

Tako je torej Alenka Bratušek (po)plačala slovenski RKC svoj obisk pri papežu Frančišku v letu 2013. Zdaj nam ostane počakati še, kaj in koliko bomo spet plačali slovenski RKC vsi državljani za nedavni obisk predsednika Boruta Pahorja pri papežu Frančišku. Izhodiščne tarife so zdaj, v zahvalo Bratuškove, že znane…..

Tako pa so (in še vedno) sodniki Ustavnega sodišča pomagali slovenski RKC do brezplačnega pridobivanja tisočev hektarjev državnih zemljišč, cest, gozdov, vodnih virov……

“Na osnovi leta 1991 sprejetega Zakona o denacionalizaciji, za katerega ni pomembno, kako je kdo prišel do premoženja, je Ljubljanski nadškofijski Ordinariat v letih 1992 in 1993 zahteval tudi vrnitev okoli 24.000 hektarov zemljišč na območju jeseniške in radovljiške upravne enote. Predstavniki Rimskokatoliške cerkve poudarjajo, da so zemljišča, med katerimi so tudi gozdovi na Jelovici, Pokljuki in Mežakli, pridobili leta 1939 legalno, mnogi pa menijo, da nima moralne pravice do lastništva najlepših slovenskih gozdov. Cerkev jih ni nikoli plačala, najbrž pa jih ne bi dobila, če bi o tem lahko odločali vsi Slovenci.

Gre za območje nekdanjega blejsko-bohinjskega gospostva, ki ga je nemški cesar Henrik II. leta 1004 podaril (naslednje darovnice so iz let 1011, 1040, 1063, 1073) briksenškim škofom. Ti so posest prvič izgubili leta 1803 v korist Habsburžanov, vrnjena pa jim je bila leta 1838. Po zemljiški odvezi iz leta 1848 je škofija izgubila vse kmečko obdelovalno zemljišče ter z njim in srenjskimi služnostmi na planinskih in gozdnih območjih zvezane dohodke.

Gozdovi so imeli pomen le za fužinarje od Bohinjske Bistrice do Save in Javornika, kjer so topili rudo in obdelovali grodelj z lesnim ogljem, ki so ga po posebnih državnih privilegijih kuhali v določenih gozdovih. Škofija je zato leta 1858 z dovoljenjem papeža Pija IX. prodala blejski grad z jezerom in otokom, gozdove na Jelovici, Mežakli, Poljani in v notranjem Bohinju za 157.000 goldinarjev oziroma 315.000 kron fužinarjema Vincencu in Viktorju Ruardu.

Ruard je leta 1871 fužine na Savi in Javorniku ter skoraj vso nekdanjo briksenško posest (brez gradu in jezera z otokom) prodal za 780.000 goldinarjev novoustanovljeni Kranjski industrijski družbi (KID).

Po postavitvi martinskih peči je kuhanje oglja postalo nepotrebno, KID pa je potrebovala denar za naložbe. Zato se je odločila prodati gozdove skupaj z žičnicami in lesnoindustrijskimi obrati.

KID se je trudila, da bi kupilo gozdove poljedeljsko ministrstvo za račun skladov, ki jih je upravljalo. Prvo ponudbo za 1,5 milijona goldinarjev so ministrstvu poslali leta 1889. Po dolgotrajnih pogajanjih, med katerimi so ocenile gozdove posebne komisije, je posest leta 1895 za 1,4 milijona goldinarjev ali 2,8 milijona kron kupilo ministrstvo za Kranjski verski zaklad.

Država je po podatkih Ivana Mohoriča za to dobila 26.454 hektarov, s tem pa gozdove na Jelovici od Martinčka do Nemškega Rovta, gozdove nad Nomenjem in Selom pri Ribnem, Pokljuko na bohinjski strani in proti Gorjam, Mežaklo, Poljano ter gozdne komplekse Pišenca, Martuljek in Belca z vsemi industrijskimi napravami, pogorišče bohinjske železarne, opuščene zgradbe fužin Pozabljeno in Stara Fužina ter pravico ribolova na Bohinjskem jezeru (Po petih letih, ko so začeli graditi bohinjsko železnico, je vrednost gozdne posesti zelo zrasla).

Začetek Kranjskega verskega zaklada (KVZ) sega v leto 1782, ko je cesar Jožef II. razpustil 728 moških in ženskih samostanov. Cerkvena lastnina je prešla v verske zaklade, z njihovimi dohodki pa naj bi pokrivali stroške za duhovniške plače, ustanavljali nove župnije, oskrbovali upokojene redovnike in revne ljudi. Večina verskih skladov je delala z izgubo.

Država jim je pomagala z dotacijami, njene prispevke pa so knjižili kot skladove dolgove državi. Ob koncu leta 1905 je KVZ, v katerega so sodili tudi posamezni gozdni kompleksi na Dolenjskem, dolgoval državi že dobrih deset milijonov kron. Z izgubo je posloval vse do prve svetovne vojne, po kateri se je še povečala, državna posojila verskemu zakladu pa naj bi že presegala vrednost celotnega premoženja.

Leta 1920 je bila na bohinjsko-blejsko posest z 22.080 hektari vknjižena zastavna pravica na terjatev Narodne banke kraljevine Jugoslavije za dobrih 20,8 milijona dinarjev, na kranjskogorskem območju pa za 2864 hektarov 3,4 milijona dinarjev.

Verski zaklad je združeval lastnino s posebnim namenom, bil je samostojna pravna oseba in je sodil pod državno upravo. Državno lastništvo se je zelo jasno pokazalo leta 1918. Tedaj je bilo celotno premoženje verskih skladov vključeno in posebej ocenjeno v masi infrastrukturnega premoženje Avstrije, ki so ga prevzele države naslednice in ga tudi plačale z obračunom v okviru avstrijskih vojnih reparacij. Jugoslavija je skladu s pariško mirovno pogodbo iz leta 1919 za gorenjske gozdove plačala 15,8 milijona predvojnih zlatih avstrijskih kron oziroma 24 milijonov dinarjev.

Državno lastništvo potrjuje tudi to, da je bilo v kraljevini Jugoslaviji državno premoženje izvzeto iz predvidene agrarne reforme za zemljišča in gozdove, večje od tisoč hektarov. Če bi bila zemljišča res cerkvena, tudi ne bi bila potrebna leta 1939 izdana Uredba z zakonsko močjo o prenosu lastnine katoliških verskih zakladov v last in upravo katoliške cerkve.

Tisti, ki menijo, da katoliška cerkev kljub temu do obsežnih gozdov zgornje Gorenjske nima pravice, se opirajo tudi na prvi člen te uredbe: ≫Z verskimi zakladi se razumejo zakladi in fondi, ki so bili ustanovljeni iz imovine katoliške cerkve, z verskim dokladami in prostovoljnimi prispevki vernikov in služijo cerkveno-prosvetnim namenom cerkve.≪ Uredba je bila v nasprotju sama s seboj, saj je bil KVZ ustanovljen drugače. Zemljišča, ki jih je cerkev nekoč že prodala, je kupila država.

Prenos gorenjskih gozdov od države na ljubljansko škofijo je bil ustavno sporen. Prenos se je zgodil na podlagi finančnega zakona za leto 1939-40, s katerim je takratni parlament Jugoslavije pooblastil ministra za pravosodje, da izda – po odobritvi ministrskega sveta – uredbo z zakonsko močjo, s katero prenese premoženje KVZ na Ordinariat ljubljanske škofije. Uredba je bila izdana, isti minister pa je takoj nato izdal odlok o prenosu lastništva.

Prenos je bil v direktnem nasprotju s 106. členom takratne (oktroirane) jugoslovanske ustave iz leta 1931, po katerem naj bi bil o tem, kako se odsvajajo državna posestva, izdan poseben zakon. Ta zakon ni bil nikoli izdan.

Navedena uredba, ki naj bi nadomestila zakon, pa ni mogla veljati, ker ni bila nikdar ratificirana v parlamentu, kar je bila bistvena sestavina uredb z zakonsko močjo v vseh pravnih režimih; kot navadna uredba, izdana po pooblastilu, pa tudi ni mogla veljati, ker se s tako uredbo ni mogla urejati materija, ki je bila po ustavi sami pridržana za zakon, torej za parlament.

Pri spornih gozdovih je šlo očitno za politično kupčijo v zvezi s pripravo konkordata med takratno Jugoslavijo in Vatikanom, Ustavno sodišče slovenske države pa v svojih odločbah ni razsojalo o ustavnosti oziroma o legalnosti tega prenosa; štelo ga je za nespornega in na taki podlagi odločilo o upravičenosti cerkve do denacionalizacije teh gozdov.

Leta 1941 je posest podržavil nemški rajh, oktobra 1945 je bila kot lastnica vpisana Cerkev, leta 1947 pa je bila posest spet podržavljena.

Leta 1991, ko je bil predsednik vlade Lojze Peterle, predsednik skupščine pa dr. France Bučar, je bil sprejet zakon o denacionalizaciji (ZDen), ki je bil v 12. členu bistveno drugačen od prvotnega predloga.
Prvotno je bilo zapisano, da se cerkvam in drugim verskim skupnostim, njihovim ustanovam oziroma redom v naravi vrnejo sakralni objekti in nepremičnine, ki jih potrebujejo za opravljanje svoje verske dejavnosti, da pa se drugo premoženje vrne le v obsegu, ki je upravičencem potrebno kot gospodarska podlaga za opravljanje te dejavnosti.

Ob sprejemanju zakona v skupščini je zadnji del besedila odpadel. Ljubljanski nadškofiji je bila tako dana možnost, da zahteva vse premoženje, ki je bilo ob podržavljenju vpisano na njeno ime – 35.990 hektarov na Gorenjskem, Dolenjskem in v Zgornji Savinjski dolini, od tega 23.000 hektarov gozdov. Nadškofija je leta 1992 in 1993 na območju današnje upravne enote Radovljica zahtevala vrnitev okoli 21.000 hektarov v naravi (od tega 16.000 hektarov ali 92 odstotkov državnih gozdov v Triglavskem narodnem parku), če to ni mogoče pa nadomestne nepremičnine ali odškodnino. Na območju jeseniške enote je zahtevala okoli tri tisoč hektarov.

Dr. Bogo Grafenauer, ki je vsled tega nadškofa dr. Alojzija Šuštarja leta 1992 dvakrat pisno opozoril na nezasluženost tega lastništva slovenske RKC, je tudi napisal : “Navedena pot ustvarja gotovo moralno vprašanje, kako more zahtevati slovenska Cerkev v imenu denacionalizacije’ od države (ali družbe) gozdno posest, ki jo je legalni predstavnik Cerkve pred stopetdesetimi leti prodal in je po dveh novih prodajah prišla v legalno državno posest, plačano po vseh pravnih določbah tistega časa. Rad bi, da me po lastnem razmisleku in sklepu osvobodite moralne dolžnosti, ki se ji sicer ne morem izogniti, da s temi podatki seznanim slovensko javnost. Mislim, da bi bilo za Cerkev slabo, ako bi ob izsiljenem referendumu o takšnih vprašanjih prišle v razpravo takšne stvari, ki bi po svoje utemeljeno kalile obraz slovenske Cerkve.” Dr. Bogo Grafenauer odgovora ni dočakal.

Po zakonu o denacionalizaciji se nepremičnina, katere vrednost se je zaradi novih investicij bistveno povečala (nad 30 odstotkov vrednosti nepremičnine), po izbiri upravičenca ne vrne, druga možnost je, da se na njej vzpostavi lastninski delež do višine prvotne vrednosti nepremičnine ali pa vrne pod pogojem, da za razliko v vrednosti plača odškodnino. Čeprav so bili nekateri hektari že vrnjeni v naravi, vrednost še danes ni ugotovljena.

Najlepši slovenski gozdovi so z Ustavnim sodiščem (US) usodno povezani. Prvič je pomembno poseglo v vsebino denacionalizacijske zakonodaje leta 1993. Ker je menilo, da ni ustavno dopustno, da zakon med denacionalizacijske upravičence uvršča le fizične osebe, pravnih oseb pa ne, je v več členih razveljavilo besedo ≫fizične≪, kar je omejevalo denacionalizacijsko pravico pravnih oseb. Dotlej so tak status imele le verske skupnosti.

Decembra 1995 je državni zbor sprejel zakon o triletnem moratoriju za vračanje gozdov, večjih od 200 hektarov. Predlagala ga je Slovenska nacionalna stranka (SNS), z zakonom pa naj bi dobili čas za dodelavo ZDen-a glede vračanja velikih gozdov in kmetijskih površin.

Mariborska škofija in drugi so vložili na US pobudo za oceno ustavnosti in zakonitosti zakona. Sodišče ga je leta 1996 razveljavilo zaradi neskladnosti z ustavo, saj bi povzročil razlikovanje med denacionalizacijskimi upravičenci in s tem kršil načelo pravne države in splošno pravico do enakosti pred zakonom. Po odločitvi US se je moratorij iztekel konec julija 1997, državnemu zboru pa je sodišče predlagalo, naj do izteka moratorija preuči, ali je vračanje veleposesti fevdalnega izvora v skladu z državno ustavno ureditvijo Republike Slovenije.

Posebej je poudarilo, da bi bilo potrebno upoštevati tudi, da iz nekdanjih fevdalnih odnosov izvirajoča veleposest po svoji naravi ni združljiva s pojmovanjem republike kot državne oblike in s pojmovanjem demokratične države. Po mnenju sodišča pa bi bilo treba še posebej upoštevati, da cerkve in verskih skupnosti v primerih, ko se pojavljajo kot denacionalizacijski upravičenci, glede na njihovo vlogo obče koristne ustanove in glede na njihov položaj v našem pravnem redu, ne bi bilo ustavno dopustno enačiti z veleposestvi fevdalnega izvora oziroma z lastninskimi odnosi, ki izvirajo iz historično izkazanih fevdalnih odnosov.

V ustavi glede posebnega položaja cerkve ni nobenih določb, tako sodbo je izreklo US na pamet. Iz splošne zgodovine pa nam je znano, da je bila Cerkev skozi ves srednji vek – vse do najnovejših časov – fevdalec z enakimi funkcijami in z enakim položajem v družbi kot svetna gosposka.

Katoliška cerkev ima, neodvisno od državne oblasti, naravno pravico pridobivati, imeti, upravljati in odtujevati premoženje za namene, ki so ji lastni. Ti pa so predvsem opravljanje božje službe, dostojno vzdrževanje klerikov in drugih služabnikov, opravljanje del svetega apostolata in krščanske dobrodelnosti, predvsem do ubogih.
Poseben položaj in posebne pravice lahko Cerkvi bi lahko priznala le ustava neposredno ali parlament z zakonom. US se je odločilo zgolj na podlagi političnega vrednotenja petih ustavnih sodnikov (štirje so glasovali proti). Odločilo je torej ne kot pravni, pač pa kot politični forum. Še enkrat si je vzelo pravico, da odloča kot parlament in ne kot sodišče.

Julija 1998 je bil sprejet zakon o spremembah in dopolnitvah ZDen-a (ZDen-B). Med drugim je določal, da se ne vrača premoženje fevdalnega izvora. Po tej določbi tudi nadškofiji zemljišč ne bi bilo moč vrniti v naravi. US je določilo razveljavilo.

Leta 1999 je gozdarski sindikat na US vložil med drugim tudi pobudo glede ustavne presoje o gozdnem referendumu, češ da obstajajo dokazi o pristranosti nekaterih sodnikov tega sodišča. Vse štiri pobude je US zavrnilo.

Sindikat je namreč zvedel, da je nekdanji ekonom ljubljanske nadškofije monsignor Martin Springer leta 1994 pred zastopnikom Gozdnega gospodarstva Nazarje (ki se je tudi borilo proti določenemu vračanju gozdov cerkvi) izjavil, da so vsa njihova prizadevanja zaman, ker je US na strani RKC. Po mnenju sindikata je visoki predstavnik RKC s tem priznal dogovor med ljubljansko škofijo in večino članov US o odločitvi v korist RKC.

Denacionalizacijski postopek seje zavlekel tudi zaradi nejasnosti, kdo je pristojen za vračanje premoženja na območju Triglavskega narodnega parka (TNP), pri vračanju Cerkvi pa je bila najhitrejša jeseniška upravna enota. Skoraj vse gozdove, okoli 2880 hektarov, je vrnila aprila 1994. Pristojna delavka pri tem ni upoštevala navodila, da je treba ugotoviti novo vrednost gozdov, v zvezi z njeno odločitvijo pa se ni pritožil nihče. Nadškofija je gozdove kmalu zatem uporabila kot hipoteko za posojilo, potrebno za novo tiskarno, ki je šla kasneje v stečaj.

V radovljiški upravni enoti je nadškofija zahtevala vračilo 21.000 hektarov v naravi, od tega 16.000 hektarov v TNP, med vsemi pa tudi gozdove na Jelovici, Pokljuki in Mežakli. S prvo delno odločbo je enota v začetku leta 2000 vrnila 193 hektarov, katerih vrednost se med podržavljenjem nesporno ni povečala. Konec leta je vrnila še 2000 hektarov izven parka, glede parcel znotraj parka pa nadškofijo pozvala, naj zahtevek za vrnitev v naravi nadomesti z zahtevkom za odškodnino. Nadškofija je predlog glede odškodnine zavrnila.

Aprila 2001 je upravna enota zavrnila zahtevo nadškofije za vrnitev nekaj nad osem tisoč hektarov kmetijskih zemljišč in gozdov v parku glede na to, da nepremičnine, ki ležijo v TNP in so v lasti države, po zakonu o ohranjanju narave niso v pravnem prometu. Nadškofija in Slovenska odškodninska družba sta se pritožili na ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (MKGP), ki je menilo, da za vrnitev premoženja ni ovir, saj je bil ZON sprejet kasneje kot ZDen. 8254 hektarov je vrnilo nadškofiji v last in posest. Pri tem nikogar ni zmotilo, da po leta 1999 sprejeti noveli ZDena o nepremičninah, zavarovanih po predpisih o ohranjanju narave, odloča ministrstvo, ki je pristojno za okolje in prostor, in ne MKGP.

Proti odločitvi ministrstva je bilo na Upravno sodišče vloženih pet tožb. Za Državno pravobranilstvo je bil kršen zakon v škodo javne koristi. Po njegovem mnenju je v javnem interesu, da kulturna dediščina, ki je tako pomembna, da je bila razglašena za naravni spomenik, ostane v lasti države kot osebe javnega prava in ne preide v zasebno lastnino. Gozdno gospodarstvo (GG) Bled se je pritožilo, ker v odločbi ministrstva ni bilo določeno o ugotavljanju povečanja vrednosti gozdov, bohinjska občina pa med drugim zato, ker so bile z odločbo vrnjene tudi javne ceste in drugo javno dobro (tudi Dvojno jezero). Aprila 2002 je sodišče odločbo ministrstva odpravilo, vendar pa menilo, da za vračilo v naravi ni ovir. Ugodilo pa je pritožbi glede ugotavljanja vrednosti gozdov in odločilo, da je treba preveriti dejansko rabo parcel, občinskih cest ter javne infrastrukture.

Upravno sodišče je zadevo vrnilo v ponovni postopek ministrstvu, to pa upravni enoti, ki je morala pri odločanju slediti sodbi sodišča. Maja 2004 je upravna enota, ki je pri tem upoštevala poročilo izvedenca geodetske stroke, izdala novo delno odločbo, s katero se nadškofiji v TNP vrača v last in posest 3.410 hektarov nespornih zemljišč, predvsem gozdov na območju Mežakle, v dolini Radovne in Krme ter dela Pokljuke. Zoper to odločbo sta se na MKGP pritožila Državno pravobranilstvo in GG Bled. Upravna enota pa je zavrnila nadškofijino zahtevo za izdajo odredbe, s katero bi ji bilo omogočeno upravljanje teh zemljišč že pred pravnomočnostjo odločbe.

Po vseh letih pa še danes, čeprav to zahteva ZDen, leta 1992 pa je bil tudi sprejet odlok o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo v postopku denacionalizacije, ni znana vrednost zahtevanih gozdov pred podržavljenjem in ob denacionalizaciji.

Gozdovi so bili pregledani in ocenjeni, ko jih je od KID kupila država in ko je Kraljevina Jugoslavija za posest KVZ plačala Avstriji odškodnino, slovensko ministrstvo za kmetijstvo, ki je bilo skoraj vse obdobje v rokah Slovenske ljudske stranke, pa se je temu izogibalo.

V odločbi kmetijskega ministrstva o vrnitvi 8254 hektarov je bilo napisano, da so bile nepremičnine ob podržavljenju vredne dobrih petnajst milijonov, v času vračanja pa 12,6 milijona mark. Zmanjšana vrednost je marsikoga začudila. GG Bled je namreč na vrnjenih parcelah zgradil 138,5 kilometra gozdnih cest. Po izračunih Biotehniške fakultete je bila prava vrednost 28 milijonov mark.

Cerkev za gozdove, ki jih dobiva, nikoli ni plačala nič. Prvič jih je prodala fužinarju Ruardu, drugič jih bo lahko slovenski državi ali komu drugemu, če tej ne bo za nakup. Država je cerkvi prvič podarila gozdove leta 1939, po letu 1991 jih kljub temu da mnogi menijo, da cerkvi ne pripadata niti posest niti odškodnina, podarja že drugič. Ostaja vtis, da so nekaterim, od političnih strank do nekaterih članov US, na prvem mestu interesi cerkve (pa tudi raznih grofov), šele potem državni oziroma narodni interes. Po nekaterih javnomnenjskih anketah je temu, da bi gozdove dobila cerkev, nasprotovalo več kot 80 odstotkov vprašanih.”

In potem se je, na veselje slovenske RKC, zgodila Alenka Bratušek, ki je svečano naznanila : “Mi (Jazbec,Čufer,Bratušek) smo slovenska trojka. Za nekatere je to greh, mi smo na to ponosni“…….

Don Marko M

Opomba :
Del zapisa poševne pisave je delni povzetek izvornega zapisa “Prehajanja lastništva najlepših slovenskih gozdov”, prvotno objavljenem v Jeseniškem zborniku, avtorice Vlaste Felc, v celoti pa dosegljiv na tej povezavi.