Ne, ne pritožujem se. Tudi iztekajoče leto je bilo za blog DMM uspešno, s številnimi presežki, predvsem v številčnosti branosti in to kljub temu da sem, zaradi takšnih in drugačnih okoliščin, postavil na ogled skoraj tretjino zapisov manj, kot leto poprej…..

Predvsem pa sem ponosen nate, dolgoletni ali pak “sveži” bralec/bralka, da si si vzel/a svoj dragoceni čas ter prebiral/a in komentiral/a blog zapise, obenem pa prav moraš biti ponosen/ponosna nase, saj smo skupaj dosegli dosti dobrega, kaj dobrega – odličnega, s sodelovanji v raznih peticijah in dobrodelnih akcijah, spočetih na tem blogu.

Dosti dobrih, prijetnih trenutkov je ta blog tudi letos omogočil tako meni, kot verjamem tudi tebi. Seveda pa se je tudi letos našlo njih par večno samih s seboj nezadovoljnih, ki jim je ta blog vzdignil pokrov bolj praznega podstrešja, posledično je padlo tudi 5 tožbenih groženj, kar je sicer najmanj v posameznem letu od začetka obstoja bloga, tokrat pa vse zgolj iz vrst naših (parlamentarnih) politikov.

Ostalo je pri grožnjah, katerih sem sicer v vseh teh letih bloganja že (na)vajen in jih jemljem zgolj kot potrdilo, da blog deluje v pravi smeri, s katero bom kakopak, vztrajno kot konj, nadaljeval tudi v bodoče, nenazadnje se za dobrim konjem, kot že vemo, vzdiguje prah. Oblaki prahu. Začetek leta 2017 pa itak prinaša tudi 10. obletnico bloga, kar bo prineslo s seboj tudi nekaj sprememb. Ni panike, tisti brezdlakejezik ostaja nespremenjen.

In kaj še sem v 2016 videl in slišal med opazovanjem narave in družbe ? Predvsem dosti dobrega, a tudi, da 25 let naše male podalpske pušča sledi…..

Tudi te, da imamo več diplom, a manj razuma, več znanja, a manj treznega razmišljanja, več strokovnjakov, a kljub temu več problemov, več medicine, a manj zdravja.

Imamo večje zgradbe, a manjše živce, širše ceste, a manjši zorni kot. Zapravljamo več, a imamo manj, kupujemo več, a uživamo manj. Imamo večje hiše, a manjše družine, več ugodnosti, a manj časa…..

Govorimo preveč, a povemo premalo, ljubimo preredko in sovražimo prepogosto. Naučili smo se preživeti, a vse manj živeti. Dodali smo leta življenju, ne pa tudi življenje letom. Z lahkoto smo prišli do Marsa, a s težavo prihajamo do sosedovih vrat…..

Naredili smo velike stvari, a ne tudi bolje. Obvladali smo atom, ne pa tudi svojih predsodkov. Pišemo več, a se učimo manj. Planiramo več, a dosegamo manj. Naučili smo se hiteti, ne pa tudi (po)čakati…..

Sestavljamo vedno več računalnikov, z vedno več vsebinami, informacijami, kot kdajkoli prej, a med seboj komuniciramo vse manj…..

Ustvarili smo čas hitre prehrane, a počasne prebave, čas velikih ljudi in malih osebnosti, neuporabne morale, hitrih zaslužkov in plitkih odnosov. Ustvarili smo dneve za dve plači, a več ločitev, razkošnejših hiš, a uničenih domov. Čas, ko je enostavneje reči “jebi se”, kot pa “rad te imam”…..

Vem ja, vem da veš, da zmoremo bolje, da vedno zmoremo drugače in dosti bolje, dovolj je že, da sami postanemo sprememba…..

Draga tovarišica, tovariš, gospa, gospod, bralka/bralec tega bloga, zahvaljujem se ti, da si….v Novem letu pa ti privoščim pogum in odločnost, koraku korak, spoštovanju spoštljivost, miselnosti razigranost, besedi besedo, bližnjemu bližino, življenju življenje, ter zvrhano mero rokenrolla….

In seveda – ne se pustit jebat, niti pod razno, nikomur, nikoli…Srečno 2017 !

Don Marko M