Napitnina oz. sorodne oblike prostovoljnih prispevkov posameznika naj bi bila neka oblika nagrade v denarni obliki. Ker v naši podalpski še nisem zašel v lokal, kjer bi bila napitnina določena in obvezna, ostajam pri tem, da je višina podeljene napitnine v domeni odločitve posameznika. Kakor tudi ali jo bo oddal ali pak ne…..

Drugi del je seveda v domeni tistih, ki so trdno prepričani, da napitnine ni potrebno prispevati, saj so nenazadnje tisti, ki storitev izvajajo, že itak plačani s plačo za svoje delo. In imajo prav. A svoj prav imajo tudi tisti, ki napitnine prispevajo, četudi jih prispevajo zgolj zaradi pogleda na neko oprsje…..

Sam sem mnenja, da si napitnino zasluži le tisti, ki je sposoben maximalno profesionalno opraviti svoje delo, k temu pa dodati še tisti mehurček zanimive in prijetne popestritve dneva. Torej tisti, ki razume, da je tam zaradi stranke in ne obratno. Seveda pa moja vizija upravičenosti do napitnine nikakor ni edina. Vsak ima namreč svoj razlog.

Moj prijatelj Niko že nekaj let potuje po EU, kjer kelnari po različnih lokalih, v različnih mestih, različnih državah. Ob priložnosti oddiha od teh popotovanj mi je ob pivu in podajanju številnih zanimivih zgodb prijavil, da bi bilo treba vse slovenske kelnerce po kafičih šutirat na cesto, ker ne znajo niti kave skuhati, kaj šele pravilno postreči. Samo afne guncajo, se nastavljajo in čakajo na mančo(napitnina po istrsko).

Glede tega sem se in se še strinjam z njim, le da bi sam tisti ‘vse’ zmanjšal na ‘skoraj vse’. Odkar so naši vrli parlamentarci uzakonili, da lahko v gostinstvu, trgovini in še kje dela prav vsakdo tudi brez vsake formalne izobrazbe za ta poklic, kakovost teh storitev vidno upada.

Pa ne mislim, da je zaradi tega kaj kriva potrebna izobrazba za ta dela, nenazadnje tudi ta ne pomaga, če človek za svoje delo nima interesa, želje in tistega filigranskega občutka, še manj prepričanja, da ima gost vedno prav in da se je pač treba za gosta potruditi. Da, stranka oz. gost ima vedno prav in kdor ne dojema vseh razsežnosti tega pravila, ta naj se raje ne ukvarja z gostinstvom in sorodnimi storitvenimi dejavnostmi.

Slovensko gostinstvo je na področju strežnega osebja vedno bolj na psu, a generalne krivde za to ne vidim toliko v večini nezainteresiranih študentih ali zaposlenih zgolj za določen čas, ki se v to delo odpravijo izključno z vizijo, da si bodo z napitninami prislužili dodatke, pač pa v lastnikih gostinskih lokalov, ki še vedno ne dojemajo ali pak nočejo dojeti, da je ravno strežno osebje njih prvo, nemalokrat celo edino, ogledalo njih lokala.

Dolga leta so gospodarstveniki in podjetniki raje vlagali sredstva v nepotreben balast osebnih užitkov, kot pa v strokovno usposobljen kader, plače so nižali in nižali in zdaj se jim je pač začel bumerang z neustavljivo hitrostjo vračati ko ne le, da kakovostnega kadra ne morejo več dobiti, pač pa sploh ne morejo več dobiti kakršnegakoli kadra, ker norcev, pripravljenih delati za minimalca, če ga sploh dobijo in celo brez plačanih prispevkov, praktično ni več in prav je tako. Ampak to je že druga zgodba…..

Vrnimo se k ne/obveznim napitninam. Niko je po državah EU delal že v lokalih za redno plačo, kjer je bila napitnina ne/obvezna, pa tudi v takšnih, kjer je bila napitnina edino plačilo.

Na Ibizi je recimo delal v lokalu, kjer je bila edina plača – napitnina. To je seveda v praksi pomenilo, da je moral goste sam pripeljati, tako kot ostali kelnerji in kelnerce.

Lastnik jim je dal le reklamno gradivo, s katerim so čez dan leteli po ulicah in plažah v upanju, da bodo gostje tiste letake prinesli zvečer s seboj in bodo njega gostje. Vse je bilo odvisno od njih spretnosti novačenja gostov.

Spal je bolj malo v tisti sezoni, si je pa zato z zaslužkom potem kupil novo stanovanje v Laibachu. Sam pa sem se začel spraševati, kako bi se takšen način obnesel pri naših gostincih, torej kelnercah in kelnerjih. Po mojem bi zelo hitro nastala čistka in bi ostali pretežno le še lastniki in seveda tistih nekaj redkih natakarjev, ki bi premogli kakovost in talent.

Ta zapis pišem z obojestranskimi izkušnjami, kot gost lokalov, a tudi kot svojčas honorarno zaposlen v gostinstvu, tudi v gostinskem lokalu, ki ni bil “kafič”, pač pa gostilna višjega ranga storitev, temu primerno je bila tudi struktura gostov, kjer naših gostov, razen občinarjev z naročilnicami, praktično ni bilo, prednjačili pa so italijanski gostje.

Dejansko je bilo vse na visokem nivoju, od hrane do postrežbe in da – šef je imel moto “gost ima vedno prav” in “pri nas ne obstaja tega nimamo”. Ker je delal šef tako, osebje nismo imeli razloga delati drugače. Vem pa, da je takšnih šefov, ki so v bistvu vodje, zelo malo.

No, kljub zelo visokim cenam, so gostje redno puščali napitnine. A šef je določil pravilo, da gostje napitnin niso smeli dajati natakarjem. Za tiste, ki so želeli pustiti napitnino je šef postavil na šank prozorno stekleno vazo, kar široko in visoko, v katero so oddajali napitnine.

In na koncu delovnega dneva je bil ves izkupiček napitnin razdeljen med celoten personal na povsem enake dele. Le šef si ni vzel svojega dela, takšen koncept za napitnine pa je določil zato, ker je trdil, da je napitnina “last” vseh, ki sodelujemo v delovnem procesu, od naročila do zaključno pospravljene mize. Plače smo imeli že itak zelo visoke, napitnine pa smo imeli ob koncu meseca še za eno plačo.

Vem ja, takšnih šefov praktično ni več, sam pa sem res zahvalen, da so me učili najboljši. Tudi zaradi tega lažje ocenim ali se bom v kakšen lokal, predvsem zaradi obnašanja osebja, še kdaj vrnil.

Napitnine oz. prostovoljne prispevke se kakopak ne puščajo zgolj v gostinskem sektorju, čeprav je, sploh v poletnem času, nekako najbolj na udaru glede teh zadev, pač pa jih ljudje radi puščamo predvsem poklicnim profilom, kot so recimo poštarji, razni monterji, mehaniki, frizerji, pa tudi brezdomcem, ki prodajajo Kralje ulice….

Napitnine tako ostajajo še vedno povsem neobdavčen prihodek za tiste, ki jih prejmejo, čeprav bi, po novi davčni in protikurupcijski zakonodaji, morali izdajati račune tudi za napitnine, kot za nabirke, sploh te.

Kakorkoli že – dajanje napitnin nikakor ni obvezno. Za nikogar. Nikomur. Pa četudi se najdejo modeli, ki v zapisih zatrjujejo da “ne bodi škrtica” in “peder”, pa da se kar razmetavaj z napitninami gostinskemu strežnemu osebju, ker so pač bogi, ker morajo prenašati raznorazne goste, pa da govori z njimi slovensko če živiš v Sloveniji več kot 5 let in podobne kozlarije……

Ne, ni ti potrebno. V bistvu prej nasprotno – če nisi postrežen profesionalno, kakovostno in pravočasno (tudi ko zahtevaš račun), se enostavno vstani in zapusti lokal.

A tam, kjer boš sprejet in postrežen po sistemu “gost ima vedno prav” in “pri nas ne obstaja nimamo”, no, tam pa lahkega in veselega srca pustiš napitnino. Tako to meni teče, pa če komu prav ali ne…..

Don Marko M