Zgodovinsko – Primož Roglič prvič na zmagovalnem odru Giro d’italia…

S krogom okoli Verone se je zaključil 102. Giro d’Italia, ki je letos vrezal nepozaben slovenski pečat s Primožem Rogličem. Ozračje pred zadnjim kronometrom je bilo napeto tako med kolesarji, kot med navijači, saj je bil boj za prva 3 mesta še ravno dovolj odprt, da bi kakšna nepredvidljivost, tako pogoste v kolesarstvu, lahko dobro preoblikovala končno razvrstitev…..

Tokratni 102. Giro smo z bralci tega bloga aktivno komentatorsko spremljali od samega začetnega štarta skozi prav vseh 21. etap v rubriki “fleš Primo Giro njuz” na spremljajočem orodju bloga Facebook strani Don Markok M blog, kjer so vsebine, polne čustev veselja, žalosti, jeze in predvsem vzpodbude Primožu tudi po 2 padcih, defektih, zdravstvenih težavah in še marsičem, dostopne vsem na ogled, zato le še nekaj besed o zadnji zaključni etapi.

Zadnji kronometer v Veroni je imel Primož v nogah tudi opcijo prvega kolesarja, ki bi na Giru osvojil vse 3 kronometre torej klasičen “hattrick”, ampak….Primož je imel najmanj toliko ambicijozno konkurenco z drugačnimi cilji, obenem je moral predvsem loviti Lando, ki je dan prej v brutalni etapi skočil na njegovo 3. za prednost 23 sekund, obenem pa je moral Primož spravljati noter še dodatnih 10 sekund kazni, katere mu je prislužil eden kretenskih slovenskih navijačev s porivanjem ga v klanec in ravno ta navijaški kretenizem bi ga lahko stal veselja na zmagovalnem odru….

Izšlo se mu je za pičlih 8 sekund….8 sekund je bil Primož hitrejši na zadnjem kronometru od Lande….in tako, kot prvi Slovenec v 102 letni zgodovini, stopil na zmagovalni oder Gira…..izjemno, sploh ob upoštevanju vseh možnih dram skozi 21. etap…..velik korak za slovensko kolesarstvo, a izjemen skok za Primoža….

Tudi dejstvo, da je Primož na tokratnem Giru zmagal na 2 etapah in kar 5 dni nosil znamenito Roza majico dokazuje, kako izjemen dosežek ne le za slovensko kolesarstvo pač pa slovenski šport nasplošno je dosegel….ker Giro ni kar ena dirka, pač pa krem de la krem kolesarstva…..6 let garanja je bilo poplačanih…..

Da, so eni slovenski navijaši ki očitajo, da ekipa ni dovolj delala za Primoža…ampak to govorijo eni in s tem se ne morem strinjati….nenazadnje je Primož v sleherni izjavi pohvalil sodelovanje svoje ekipe, dali so maksimum od sebe, kot Primož…

Primož kakopak, kot pravi šampijon, ne pozablja, kar pomeni da tudi nihče drugi ne bi smel, da njegova ekipa ni sestavljena iz vrhunskih profesionalcev, pač pa mladeničev, ki se učijo in vrhunski profiji šele postajajo….ker Nizozemci so pač nizkoproračunska ekipa, oni ne kupujejo zvezdnikov, oni le te ustvarjajo iz nič, to je ta nizozemski duh v vseh športnih panogah – ustvarjajo šampijone….

in da, Primož je eden teh, eden teh, ki je pred 6 leti potrkal na številna vrata zvenečih ekip v želji da bi bil sprejet v njih profesionalne vrste, a mu nihče niti do vhodnih vrat ni dopustil, kaj šele da bi mu jih odprli….razen Nizozemcev – oni so ga sprejeli, kot svojega, mu odprli vrata na stežaj, dali priložnost….in Primož, kot zelo atipičen kolesar, se je učil…rastel z ekipo, rastel je sam….in se ekipi zahvalno oddolževal, da so ga sprejeli medse….in se še vedno in se bo….ker tako se pač obnašajo pravi šampijoni…nikoli zahvalno ne pozabijo, kdo jih je pozdravljal na poti navzgor, nenazadnje na poti navzdol srečuješ vse te iste….

Sploh pa je bila Primoževa ekipa na tem Giru večji del že vnaprej določena – Nibali in Carapaz….tako se je Primož odločil….to je bila ta trio ekipa, ki se je v ključnih, najtežjih trenutkih Gira držala skupaj in se obenem bojevala med seboj…..resda je kolesarstvo v določenem delu ekipni šport, a ko gredo stvari na dirkah v faze griženja kolen in še česa, ostane kolesar sam, sam s seboj, sam s svojo (ne)močjo, strahovi, upanji, željami, trmo, vztrajnostjo….

in neposrednimi nasprotniki, ki se takisto ubadajo z enakimi problemi…..tudi Carapaz, veliki zmagovalec Gira in narodni heroj v Ekvadorju, ki je objel Primoža na zmagovalnem odru, kot tudi Nibali, ki ni skrival nesimpatiziranja Primoža skozi celo dirko in tudi skrajno nešportno ob podelitvi na zmagovalnem odru, ko Primožu ni hotel niti roke stisniti…to je bila ta trojica, ki je bila (samo)svoja ekipa in želja po zmagi vsakega od teh treh je motovirala preostala dva v limite…..

Najbolj všeč pri Primožu mi je, da vedno znova poudarja, da se (še vedno) uči…..in iz tokratneg Gira se je ogromno naučil….med ostalim, da bo moral dosledno upoštevati prehrambena določila strokovnjakov svoje ekipe, kar tokrat ni…..po tokrat le polovici naučenega se bo moral naučiti tudi živeti s psihološkim medijskim pritiskom favorita….pa še kakšno malenkostjo, ki še manjka za korak na sam tron svetovnega kolesarstva in kar ga lahko odlično poduči strokovni del njegove ekipe, še največ pa ga bo kakopak naučila praksa sama, izkušnja za izkušnjo….

Dvoma namreč ni prav nobenega – Primož je, s svojim motom “krepat, ma ne molat”, nesporen šampijonski talent izjemnega potenciala, ki bo dolgoročno krojil sam vrh svetovnega kolesarstva….tako da kolesarski (navijaški) svet – pričakujte Primoža na naslednjem Giru, pa tudi Tour de France….na samem vrhu….hvala ti Primož za nepozabne etape Gira, naprej pa po tradiciji – krepat, ma ne molat…..

Don Marko M

Deli:

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *