Luksuz ?!

Kaj je zame luksuz, kar je lahko neobvezno tudi razkošje, sem razčistil že takrat, ko so mi plenice menjavali 1x dnevno. Pampersk še ni bilo, gospe mame pa tudi ne, ki bi le te večkrat dnevno zamenjala. Ker samomenjave tistih kao bombažnih nisem bil vešč, sem pač enostavno zaključil, da so plenice luksuz in da lahko shajam tudi brez njih. Se pa ne spomnim, kdo je brisal tiste lužice po tleh za mano. Pa pustimo zdaj podrobnosti. Že od malega sem nekako razvil špartanski duh do potrošništva, kar se me drži v glavnem še vedno. Česar pa nikakor ne morem trditi za vse moje bivše “prijateljice”, razen dveh/treh. Teh ni nikoli manjkalo. Prav zaprav jih je bilo v določenih delih toliko, da sem se resno zamislil, koliko in če mi je ta vrsta luksuza potrebna. Seveda si pravilno zaključil/a – ta luksuz je bil… potreben ravno tako in toliko, kot če bi sitega do nezavesti posedel pred obloženo mizo.
Tolmačenje luksuza je seveda stvar vsakega posameznika. Za afriškega otroka je luksuz tri dni stara skorja kruha in kozarec vode, medtem ko je za povprečno slovensko emancipirano žensko dnevni ali vsaj nekaj krat tedenski obisk saune, frizerja, manikerja in podobne oslarije. Za brezdomca je luksuz, da lahko prespi pod streho v suhi postelji in pozdravi nov dan, medtem ko je za povprečnega emancipiranega slovenceljna luksuz avto, stanovanje, jahte – seveda na leasing. Za otroka, ki živi v vsakodnevnem strahu družinskega nasilja je luksuz že en sam miren, človeku dostojen dan. Spet za drugega je luksuz redno prepuščanje raznim oblik drog v iskanju nečesa, kar ima skozi že itak pred očmi, pa niti trezen ne vidi.
Sem kadilec. Reden in strasten. Ne kadim tistih cigaretov v škatlicah, ampak si vzamem čas in v cigaret zavijem pravi tobak ob tem, ko se mi iz skodelice poleg v nos vtira vonj sveže skuhane kave. Ja, ta obred je zame čisti luksuz. Ker je ta čas čisto, zgolj in povsem moj. Delim ga le ob prijetni družbi. Da je to čisti luksuz brez katerega se da živeti, sem spoznal, ko sem par krat za nekaj krepkih mesecev ta luksuz opustil. Ampak, v nadaljevanje le tega me je vedno povrnila tista pregovorna egoistična fraza, da je en greh dovoljen vsakomur. In kar se te vrste luksuza tiče, bom verjetno grešil še vse svoje dni. Ob polnem zavedanju, da je to le luksuz.
Zagotovo pa lahko mirne duše preživim brez luksuza imenovanega telefon. V mladosti jih nismo imeli pa smo ravno tako vse potebno opravili. Časovni zamik pričakovanja je bil le še dodaten čar. In še danes brez vsake slabe vesti po določeni uradni uri pritisnem na power off. Tudi za nekaj dni. Tisti pravi itak dobro vedo kje in kdaj me lahko dobijo.
Tudi z luksuzom interneta sem že opravil. Potem, ko sem svoj čas uspešno razčistil potrebo po tem mediju je zdaj dnevna minutaža določena. Ob vikendih, pa tudi kar nekaj ostalih dnevih, luksuza interneta ne uporabljam. Ker je pač luksuz. Čeprav je cena ista ali ga uporabljam ali ne. Zamudim itak nič.
Kot luksuz razumem tudi vse oblike trošenja za proizvode, katerih dejansko ne bi uporabljal najmanj tri dni v tednu, vsak teden. Pač ne čutim potrebe po tem, da bi imel tri polne omare garderobe, da bi se pred njimi zalotil v glasnem razmišljanju ‘nimam kaj obleči’. Kar velja tudi za obutev. Pa za nakupovanje hrane, ki se neusmiljeno valja po hladilniku, da bi končala na koncu v smetnjaku. Luksuz se mi zdi tudi, da ima vsak družinski član svojo televizijo, kot se mi zdi luksuz, da se družina zberemo pred eno televizijo in prej žrebamo, kateri film bomo gledali skupaj in komentirali. Luksuz se mi zdi tudi nakup raznih hišnih telovadnih pripomočkov, ki v resnici zamenjajo le izložbeni prostor, v naravi pa teh pripomočkov nikoli ne zmanjka. Kakor tudi kolesa za par tisoč evrčkov z vso top opremo zraven, ki zagleda svetlobo sonca prej po naključju kot pravilu. Moj špartanski dvokolesnik, brez top opreme, je navajen luksuza sonca praktično vsak dan v letu. Luksuz so tudi dva, trije in več avtomobilov družini. Res, parkirni prostori niso krivi, da jih primankuje.
Na žalost ugotavljam, da vsakdanji ‘dober dan’ in nasmeh v pozdrav postaja pravi splošni luksuz. Kakor tudi ne vtikovati nosu tja, kjer mu ni mesto. kot je luksuz videti družino, ki diha kot družina. In ja, življenje v tej naši podalpski je res pravi luksuz.
Luksuz pa so mi še vedno ljube osebe s katerimi se iskreno družimo. Tiste redke, ampak neprecenljive. Ki so bile tam, ko je bilo vse pod dnom, vse na vrhu in vse vmes. In ja, temu luksuzu pa se že nikoli ne mislim odreči.

Don Marko M

Deli:

11 nepozabnih je do tvojega trenutka povedalo za zapis “Luksuz ?!

  1. Ob tem tvojem razmišljanju luksuza sem se spomnil ugodja, ko je zadišal tobak iz zvite cigarete. Tudi jaz bi jo prižgal. Pa sem se tako odločil, da bom v dobri družbi kaj spil. Ne bom pa več kadil!

  2. Ja ampak veš… ti mali užitki, ki jih tu imenuješ luksuz, dejansko dajo smisel življenju. Pa naj bo to objem za nekoga ali pa cigareta za drugega. Ker če ukinemo vse te zadeve bomo živeli življenje robotov – še posebej, ker imaš žal prav tudi v delu o nasmehu in družini.

  3. Luksuz je vse kar pri človeku povzroči ugodje 😆 pa če tudi je to samo cigareta 😆 ali pa na primer organizacija blogarskega srečanja sredi recesije 😆

  4. drmagnum

    aha,luksuz ima vonj….ki mami…sem pa vesel zate, da si se odpovedal luksuzu kajenja….ker to je res nič drugega kot luksuz….čeprav je dobra družba včasih tudi….

  5. furija

    imeti zdravje je že totalno razkošje in višek vsek luksuzov….samo kaj, ko se tega luksuza zavemo šele takrat, ko ga ni….

  6. en passant

    haha….tudi slovenski jezik počasi postaja luksuz….priznam, da te mularije polovico ne razumem kar govorijo….in ko/če dodajo še narečja sem mrzel v svoji domovini….
    seveda ima luksuz definicijo – vsak si ga sam definira….revščina pa tudi – totalno pomanjkanje luksuza v materialnem smislu, ampak zato bogatenje v moralnem….

  7. tamara
    se strinjam, da tej mali luksuzi na svoj način lahko tudi plemenitijo življenje….ampak poanta je v tem ali in kako brez njih oz. ali so res tako zelo potrebni, da ne bi mogel brez njih dneva preživeti….pa ne mislim zdaj na medčloveške odnose ampak tiste druge, katere sem navedel….

  8. kamper

    ni obvezno, da luksuz povzroči lagodje….v več primerih povzroča vse kaj drugega…..predvsem (nepotreben) strošek….
    blogersko srečanje pa je res totalen luksuz….le kako bi preživel brez tega… 🙂

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *