Besedo dolgčas uporabljajo samo dolgočasni ljudje. In to trdim pri polni zavesti, kar pa bi tudi v nezavesti. Pa bom takoj še dodatno navil – dolgočasni praviloma delajo največ škode. Sebi in okolici. Malo paradoksalno zveni, vem ja. Ampak tako je. In navijam proti koncu – ženske so pri uporabi “dolgčas” prepričljivo v vodstvu. Praktična dejstva. Že od malega, kakor še danes, nisem mogel in še vedno težko razumem, kako je nekomu lahko dolgčas. Čeprav razumem. Sam sem si v kakšnem trenutku celo zaželel, da bi mi bilo dolgčas, ampak moja karma je skrbela, da ritma ni zmanjkalo in ga še vedno ne. No, tudi sam sem imel karmi kaj prispevati že od malega dalje. Vsako navidezno zatišje je bilo le napoved neurja, s čimer sem dodal neizbežno naravno sivino moji… gospe materi že pri njenih tridesetih. No, zagotovo sem ji le pomagal pospešiti razkrajanje že določene dedne zasnove.

In potem sem se vprašal, kako sploh se počuti tisti, ki ima dolgčas skozi na jeziku. A so to vsi njega življenski cilji združeni v eno samo besedo ali pa je to le beseda brez cilja. Da bi se čimbolj približal vsaj poskusu dojemanja sem se kar prisilil, enkrat in zadnjič, dobre pol ure ponavljati to besedo. Uf, ne vem kako bi ti lahko prepričljivo opisal tisti občutek. Napor. Za motivacijo sem uporabil kar nekaj prispodob in še najbližje sem bil s tisto, ko sem si predstavljal, da sem v puščavi. Ravnina. Kamor ti oko seže. Tišina. Ki vznemirja bobniče. Res je, imel sem vse možnosti se vsesti in uporabiti “dolgčas”. In potem sem s prstom v pesek najprej zarisal smajlija. Sva že bila dva. Bilo je točno opoldne. Vem, ker sem prst zapičil v pesek, da mi je njega senca to pokazala.

Potem sem se polulal na pesek. In tako vlažnega oblikoval v havajsko kolibico. Nakar sem ugotovil, da brez palm bolj žalostno izgleda. Zato sem vstal in po instinktu šel za nosom iskat palme. Po petih urah hoje sem zagledal deset palm. Ko sem se čisto približal je bilo pod palmami še dosti grmičevja in zelenja, vmes pa mini jezerce. Oaza. Potem, ko sem se namočil znotraj in zunaj, sem si iz vej in listov grmovja zložil senčnik in z njim nadaljeval pot. Po dveh urah sem potem srečal karavano s katero sem dogural do mesta, kjer so me posadili na letalo pa domov. In doma sem si vzel mesec časa – da sem zgradil tisto havajsko kolibo ob morju. Palme pa sem si, kot javno dobro, sposodil kar od našega župana.

Pred leti sva z dobro znanko, prijateljstvo med moškim in žensko zame pač ne obstaja, kramljala ob kavici. Bila je in je še odlično razgledana sogovornica, pa tudi dovolj mična, čeprav mi nikoli ni zadišala. Pač, vsega se tudi ne da združiti v eno. In takrat me je tudi prvič in zadnjič presenetila. “Marko, dala sem se dol s Duškom.” “Kaj ne poveš. Pa saj to je bilo le vprašanje časa” sem ji v nasmehu odvrnil. “Ma ne, ne, sploh ni moj tip moškega.” “No daj zdaj nakladaj. En razlog si že imela.” “Ma ni bilo razloga, res ne…..povlekla sem mu ga, ker mi je bilo dolgčas.” Priznam, tako sladko se že dolgo nisem nasmejal do takrat. No, danes tej moji znanki zagotovo ni nič dolgčas, ko preganja okoli svoje tri mulce. Katere je ustvaril ravno prej omenjeni Duško.

Res, zelo težko razumem ljudi, ki so steptali otroka v sebi samo zato, ker hočejo biti odrasli. In se res več ne čudim, da jim je dolgčas. Čeprav bom vedno težko razumel, kako jim to uspe ob vseh neštetih možnih oblikah kreativnosti, ki so na razpolago ali jih skreiraš kar sam. Ure čatanja po netu in zadevanja s substancami se mi pač ne zdijo nič kreativno preganjanje dolgčasa.

Zdaj pa, drage moje in dragi vaši, se od vas poslavljam. Zapuščam ta svoj blog brez vsake slabe vesti. Zato ker vem, da bodo številne moje zapisane vsebine tudi čez celo poletje marsikomu omogočala kreativna branja in posledično tudi kreativna dejanja. Moj blog, ki že itak, kot moj pc, počiva čez vikende in praznike, bo deležen tudi poletnih počitnic. Moja mala Carica in najdražja, pa še nekaj meni ljubih pozitivnih oseb, si absolutno zaslužijo, da jim čez poletne počitnice namenim, ob že obstoječi, še dodano pozornost. Karma pač. Ti pa, saj veš, besedo “dolgčas” mirne duše zbriši iz besednega in praktičnega seznama. Veseli se življenju in ga tudi drugim naredi veselega. Ker vsak dan ni samoumeven. Ker darila niso samoumevna. Septembra pa se beremo in tipkamo naprej tudi na mojem blogu. Ciao, balubine e balubini….

p.s.

pa nikar ne zamudi v kinu hita letošnjega poletja – Bruna….

Don Marko M