Josip Broz Tito – legenda živi večno

Tudi tistega nedeljskega popoldneva, na današnji dan, pred 30 leti, smo mulci v toplem majskem soncu “cbali balo” na našem vaškem igrišču. In potem se je zgodilo. Rezek zvok siren je prebil ozračje. In prebijal. Trajalo je. Občutek sem imel, da neskončno dolgo. Nikoli ne bom pozabil. Ko so sirene utihnile je zavladala tišina. Mrtva tišina. Ptičje petje je izginilo. Veter, ki je še malo prej pozibaval krošnje grmov, dreves in trave tudi. Srhljiv občutek. Spogledovali smo se med seboj in brez besed spokali vsak k sebi domov. Doma, na črno-belem ekranu črno-bela slika Josipa Broza – Tita. S črnim trakom okoli roba. Nisem vedel, kaj… vse to pomeni, a jasno sem vedel, da Tita ni več med nami.

Čas se je ustavil. Solze nikakor. Solze milijonov jugoslovanov so lile. Celo najbolj moški moški, ki so ljubili to svojo domovino in Tita, so spustili solze. Obnemele so ulice, stadioni, sonce, nebo…..

Šele leta kasneje sem dojel resnico, zakaj vse tiste solze poklapanih obrazov. Bile so solze strahu in bojazni pred prihodnostjo. Kaj bo z nami? Kaj bo z nami brez Tita ?! A premore ta socialistična država, katere demokracijo, liberalizacijo, visok socialni prag, bratstvo in enotnost, strpnost, slogo, narodni ponos, so nam takrat zavidale (pre)mnoge države sveta, primernega voditelja, ki bi nadaljeval Tita začrtano pot ? A premoremo takšnega naslednika Tita, ki bo vsaj približno tako opevan in svetovno spoštovan ?

Kolikor po svetu spoštujejo voditelja države, toliko tudi narod katerega vodi. Tito je imel vse spoštovanje tega sveta. Bomo še kdaj imeli voditelja, katerega pogreba se bodo udeležili praktično vsi predsedniki držav sveta ? Kar se prej ni zgodilo in se, kaže tako, ne bo več, ne na Balkanu, ne v svetu. Bo še vedno delavsko ljudstvo ustvarjalo in upravljalo ? Bo šolanje naših potomcev še naprej brezplačno ? Pokojnine zagotovljene za dostojno slovo od tega sveta ? Odgovori takratnih vprašanj se sami po sebi ponujajo še danes.

In vendar so tisto nedeljo 4.maja 1980 nekateri v manjšini že držali fige v žepu, medtem ko je večina bila zavita v črnino. Tista manjšina drži fige v žepu še danes, tako kot so jih med NOB – med resnično edino pravo osvobodilno vojno za Slovenijo, pod vodstvom Tita. Razlika je le ena – danes si nekateri iz tiste manjšine upajo tudi naglas povedati, da sovražijo vse, kar spominja na Tita in kar je narod pod Titom ustvaril. Marsikateri med njimi pa niti rojeni niso bili pod Titom, nekateri niti v SFRJ po Tita smrti. A zato jim pamet(n)i(h) ne primankuje, kako je takrat bilo. A kdor blati Tita, blati tudi naše osvoboditelje – partizane, ki so nam že takrat omogočili današnjo svobodo.

Tito, slovenske matere sin, je daleč največja in najbolj karizmatična osebnost slovenske zgodovine, ki je ustvaril tudi jugoslovansko zgodovino in pomembno sooblikoval svetovno. Nemogoče je združil v mogoče, ljudem dopovedal, da je bratstvo in enotnost edina prava pot, ki se mora nadaljevati, tudi po NOB. Pisal je zgodovino in z njim prav vsi, ki s(m)o gradili to domovino. Zgodovino, katere ne bi smeli nikoli prekinjati, niti se je sramovati. Ostajam pač zvest prepričanju, da si narod, ki se sramuje lastne zgodovine, ne zasluži svetle prihodnosti.

Danes je mogoče nekaterim težje razumeti, sploh če tega niso doživeli, a pod Titom je bila zaprisega v pionirske, mladinske vrste, kasneje v JNA posebna čast. Čast da služiš domovini, čast, da prispevaš k ohranjanju Titovega poslanstva – bratstvu in enotnosti. Čast, da si koristen in nadaljuješ tisto, kar so osvoboditelji pod Titovim vodstvom plačevali s svojimi življenji za našo današnjo svobodo in lepši jutri. Roke, ki te hrani se itak ne ugrizne.

V času Juge si šel mirno po svetu kamorkoli in na vprašanje od kod si, si mirno in ponosno rekel : “Iz Jugoslavije”. In tujec ti je navdušeno odvrnil : “A,yes,Tito”.  Tudi to je razlog, da so se na na pogrebu Tita zbrali vsi predsedniki sveta. Prvi ljudje svojih držav. In tisoči, ki vsako leto številneje še vedno in znova obiskujejo Hišo cvetja na Dedinju le dokazujejo, da je potreba po okolju prijaznem, a odločnem voditelju voditelju več kot potrebna.

Letos mineva 30 let od smrti Josipa Broza Tita, velikana zgodovine tega planeta in zdaj je že jasno, da bo živel večno. Kar sploh ne čudi. Obubožanim, tlačenim in že skoraj brez ponosa malim balkanskim ljudem je vcepil pogum, da se složno vse da, ponos, ki ne poklekne, pripadnost, ki ne izda, moralnost, ki plemeniti medčloveški odnos, socialni čut, da vsak ve, da nikoli ni sam. Vsi za enega, eden za vse. Bili smo kot eno samo srce, kot en sam juriš za eno samo domovino, za enega samega Tita, ki je bil človek z veliko začetnico. In zame bo to tudi ostal.

Meni je čisto jasno, da bo Tito živel tudi čez 30 let. Ker legende živijo večno. Za kar pa še najbolj skrbijo ravno tisti, ki se z določenimi legendami enostavno nočejo sprijazniti. Ker se je pač včasih težko sprijazniti z dejstvom, da se nekaterih dobrih dejanj enostavno ne da ponoviti. Ker se tudi Tita ne da ponoviti. Žal.
Tovarišice in tovariši, beli in zeleni – na današnji dan je umrl največji slovenske matere sin Josip Broz Tito. Človek, kateremu pripadajo ceste in trgi, spomeniki in pesmi, gore in doline, predvsem pa globine iskrenih človeških src. Slava mu !

Don Marko M

Deli:

29 nepozabnih je do tvojega trenutka povedalo za zapis “Josip Broz Tito – legenda živi večno

  1. Mucek,toliko lepih spominov si mi zavrtel na tiste čase,da imela solzne oči in tudi moje sodelavke.Tita fizično ni med nami ampak njegove besede me še vedno ponosno držijo in bodo.Naj počiva v miru.

  2. Don,prav razmišljal sem včeraj če boš kaj o Titu napisal.Hvala ti za zapis,ker je že težko boljšega sestaviti.Tistega majskega dne,ko je so po tv sporočili da je Tito umrl,sva z očetom gledala tekmo Hajduk-Crvena zvezda.Tekma prekinjena in tišina ki je potem napolnila nabit stadion me še danes zmrazi.Slava mu!

  3. Tudi sam sem se takrat zavil v žalost.
    Spomnim se,da sem takrat kjer sem služboval
    dobil obveznosti, ki smo jih morali izvajati vse dni do pogreba pokojnega TITA. Težko je sedanjim piscem zgodovine predočiti takratno žalost in ponos obenem, da smo živeli in doživeli Jugoslavijo s tovarišem Titom na čelu.

  4. No, saj tudi Stalin živi v spominih in Hitler tudi … Gre pa za to, kakšni so tisti spomini …

  5. No ja, največji ravno ni bil, samo ko sem pa hotel iz spomina izbrskati večjega, mi pa ni ratalo – morda pa vendarle.
    Njegova krivda naj bi menda bila, da smo se 10 let po njegovi smrti poklali med sabo, tako so včeraj rekli v Polemiki. Ne bi rekel, nacionalizme je še preveč uspešno krotil, je pa res, da nas niso pripravili na boj z nacionalizmi. Če bi nam bilo vsem jasno, kaj nas ob nacionalistih čaka, bi jih utopili v žlici vode, ne pa da so nas sesuli – tudi naši in kot kaže ob arbitražnem sporazumu, je ancionalizma in nerazsodnosti povsod na pretek, tudi v najpametnejših glavah (Hribar, Bučar).
    Itak je pa današnja družba in zgodovinopisje (kar se tiče resnice o osamosvojitvi) še veliko hujše kot jugoslovansko, poglejte si moj blog http://osamosvojitelj.blog.siol.net/

  6. Bashi B

    vidim, da imaš izkušnje in tudi odgovor na svoje (retorično) vprašanje, zato bom ta del preskočil….sicer to nadaljevanje nima veze z tem zapisom zgoraj, ampak ker ni druge možnosti, ti prijavljam, da si pa drugače prava Perla za fotografije…v pozitivnem smislu….sploh tisti fiček je zakonski…bravo…

  7. Oj, nič posebnega nisem mislila … le to, da pač nimamo vsi lepih spominov na Tita …

    Bodi dobro!

  8. Napačnega častite! Titoisti. Častit morate svetovno banko, IMF, OECD in druge takratne mednarodne ustanove, ki so omogočile tako dolgo preživetje in podaljševanje komunistične oblasti.

  9. Ana

    pravico imaš seveda povedati, kar misliš….ne morem ne debatirati ne soditi, ker dejansko ne vem, kaj konkretno misliš….te pa spoštujem, da si kljub drugačnemu doživetju ohranila dostojanstvo v izražanju….sploh do že pokojnih….

    vse dobro tudi tebi

  10. Bine Bone

    kdo kaj ali koga časti je njega lastna presoja, volja in odločitev….kar se mene tiče imaš ti vso pravico verjeti v svojega boga in na meni je zgolj to, da tvojo odločitev spoštujem, četudi se z njo ne strinjam….lahko tudi ne verjamem v tvojo nogometno ekipo npr. ker je zame moja pač najboljša, a vseeno ti bom po srditi in bojeviti tekmi in pred njo stisnil v roko….
    sicer pa je primer, katerega navajaš, le ena od premnogih uspešnih potez Tita…..posojila so mu dajali dobesedno na lepe oči, na karizmo, na dokazane zasluge in na račun spoštovanja….in ne za komunizem, temveč socializem, ker do komunizma pač nikoli nismo (še) prišli…in Tito teh posojil ni spravljal v lastne žepe, temveč jih je najemal za hitrejši in plodnejši razvoj vseh jugoslovanov….tudi tisti, ki ga niso marali, so imeli določene koristi od tega, pa priznali ali ne…..če pa imaš kakšen nesporen dokaz v nasprotni smeri, ga kar predstavi….kam in kako pa izginjajo posojila naših današnjih političnih veljakov pa upam da dobro veš….je pa lepo od tebe, da nisi niti poskušal ovreči ali negirati niti enega samega stavka v mojem zapisu, vsaj z argumentom ne…..še lepše od tebe pa je, da si, kljub svojemu notranjemu nasprotovanju, iz tebi znanih razlogov, vseeno ohranil spoštljivost do umrlih….v tem primeru do Tita….
    saj veš, kar daješ, to dobivaš….

  11. Oj, Tale tvoj odgovor mi je pa res všeč!

    Saj nimama za kaj grdo govoriti, vse se da normalno povedati, a ne …

    A močno čutim hude posledice tistih strašnih stvari – med in po vojnih …

    Če ti ni odveč, pokukaj sem: http://www.ednevnik.si/entry.php?w=odsrcadosrca&e_id=121258
    En delček je tukaj, en delček moje misli.

    Želim si, da bi živeli kot bratje in sestre …

    Vse dobro ti želim!

  12. Kako je mogoče ne (pre)brati knjige: Tito -skrivnost dvajsetega stoletja Pera Simića?

    In če jo prebereš – kako je mogoče še častiti človeka takih značajskih lastnosti?

  13. še živo se spominjam,ko so povedali na televiziji,da je umrl Tito,sedela sem v kuhinji za mizo in delala domačo nalogo,…in pričela sem tako jokati,ker sem takrat mislila,da bo pa sedaj kr vojna ker je Tito umrl,mami me je komaj potolažila,…se pa spominjam da sta oče im mami delala in s sestrami sta nas takrat peljala vsak vikend na izlete,kar pa si sedaj marsikatera družina žal ne more privoščiti

  14. Ana

    sem pokukal in prebral….in nimam kaj dodati, ker si v zapisu dejansko tudi odgovorila na vsa zastavljena vprašanja…..razen mogoče to, da za nekoga, ki je doživel veliko izgubo kažeš veliko mero strpnosti tudi v izražanju, kar pa je seveda prvi smisel v življenju…..kar pa bi komentiral ostalega, bi že počel neargumentirano pa tudi izven konteksta mojega zapisa….sam sem svoj zapis temeljil, kar se seveda da razbrati, prvenstveno na obdobje od mojega otroštva v Jugoslaviji pa do dne Titove smrti….in to kar sem doživljal, to sem napisal….in res nimam nobenega razloga, da bi napisal drugače, ne takrat, ne danes, ne čez 30 let…..to je pač moje življenje v katerem me je ravno Tito naučil, da sta bratstvo in enotnost temelj vsake uspešne družbe…..jaz sem se v praksi samo prepričal, pod njegovim vodstvom, da je to pač edina resnica…..in zato me, tudi po njegovi smrti res ne obremenjuje ali je kdo bel, rdeč, črn, versko ali spolno tako ali drugače usmerjen, ali mu je bil Tito pri srcu ali ne, ker me pač zanima samo to, koliko človeka kdo zmore v svojem izražanju……in kot si tudi sama povedala – vse se da normalno povedati….
    vse dobro tudi tebi….

  15. Ja, težko je od generacije, ki je še živa in je pomagala jugoslovanskim komunistom zmagat v državljanski vojni, da bi se odrekli svoji zgodovini. Težko je od takih pričakovati pogum Milovana Djilasa, ki je med sojenjem šesterici v Beogradu pisal v Le Monde, da želi izreči vsem, najbolj pa šesterici na zatožni klopi svojo solidarnost in opravičilo, kolikor je zaradi svoje revolucionarne preteklosti soodgovoren za ustanovitev take takratne Jugoslavije. Videli pa smo vsi kako je Tito in njegovi nasledniki uspeval po načelu deli in vladaj. kar je takrat omogočal da je enostrakarski kolektivistični sistem v Jugoslaviji preživel tako dolgo kakor pač je. Ne si zatiskat oči kakšen problem je za komunistične voditelje bilo pospešeno padanje življenskega standarda. Recimo konec leta 1984 se je inflacija približevala že 80 odstotkom, proizvodnja pa je takrat zaostajal za drugimi komunističnimi deželami razen Albanije in morda Romunije. Veliko vodilnih je takrat upalo, da bo krpanje sistema in nadaljna podpora z Zahoda preprečila socialne nemire.
    veliko pa jih o taki rešitvi ni bilo prepričanih. Kar se je potem dodobra pokazalo v balkanski klavnici…

  16. Turdus

    ker sem neprilagojen, se prilagajam sogovorniku….kako je mogoče prebrati eno samo knjigo o Titu, čeprav jih je spisanih na stotine, v različnih jezikih ?
    in če jih prebereš, kako je mogoče ne častiti človeka takšnih značajskih lastnosti ?
    v bistvu sem ti hotel povedati samo to, da je vsak človek svoja knjiga….in zgornji zapis je moja knjiga….in hvala ti, da si jo prebral….

  17. Nič nisem zašel. Tak nadaljevanje po smrti Tita se je nadaljevalo še zaradi časov, ko je bil še živ. Na mitigu v Splitu je Tito govoril zbranim; V Jugoslaviji nema plate sa kojom bi obogatio. Leta 1984 so se realni dohodki zniževal že tretje leto zapovrstjo, nihče ni šel na ulice, poročal pa so da je takrat polovica prebivalcev Beograda in Zagreba prenehal plačevat položnice za elektriko in najemnino. Tožili jih niso, ker jih je bilo preveč. Res pa je da so hoteli komunist pod Titom počlovečiti staus industrijskega delavca. Je pa zanimiv,
    kako so se deset let po smrti Tita kot klop držal svoje slavne legende, in še dolgo je kult mrtve osebnosti bila ena od najbolj očitnih potez političnega življenja. To se nadaljuje še danes.

  18. Bine

    zašel si do konca glede na tematiko zapisa….napisal sem dovolj jasno, le prebrati je treba….ko pa bom hotel opisovati stanje v družbi po Titovi smrti pa vse do danes, kar sem sicer zapisal že v nekja zapisih na mojem blogu, potem bomo o tem tam razglabljali….
    in seveda, da ne bo nobenega dvoma, ti še enkrat ponovim – Tito je zame bil in je legenda…človek z velikim Č….in imam dovolj prašnikov, da to rečem za vsakogar, ki mi je v življenju vcepil določene vrednote, od mojega nonota do Tita in tiste vmes….tudi zate bi tako rekel, če bi bil sposoben me česa takega naučiti…če, seveda…

  19. Dobr, kakor hočeš. V bolj odprti družbi bi Tita njegova preteklost diskvalificirala in ne bi mogel postati simbol jugoslovanskega domoljubja. Toda on se je od Stalina naučil, da je zgodovina taka kot je zapisana. vse državne arhive so imeli zavarovane, zapisan in govorjena beseda je prešla pod njegov lastni in partijski nadzor. Tako so zaradi njegove dvomljive preteklosti vse odpravili – vsaj za časa njegovega življenja. Verjamem, da tvoj nono tega ni vedel. Hvala Rusom, da so o njem dali na raspolago dokumentacijo…

  20. ok, naj ti bo, res moram priznati, da si zabaven…..si pač eden tistih, ki iščejo samo najslabše v ljudeh, četudi so pokojni….spoštovanje in spoštljivost ti je pač španska vas, ampak ok, tudi takšni svet poganjate….sicer bolj nazaj, ampak ne bom zdaj drobil….
    glede na to, da sem ti že 3x izrecno jasno povedal osnovni in edini namen tega mojega zapisa, mi pač ni treba spet isto ponavljati…..
    odprta družba, katero omenjaš, pa je, po mojem, vsaka družba, ki se v popolnosti zaveda, da se preteklosti ne da spremeniti, ampak z njo živeti….in iz nje učiti….in le najboljše ponoviti, če že ne gre drugače….sem pač eden tistih, ki verjamem samo tistemu, v kar se sam prepričam….vsaka potvarjanja ali prilagajanja zgodovine po potrebi me enostavno posledično ne zanimajo…..ker zgodovina ima ravno toliko različnih zgodb, kolikor oseb je v njej sodelovalo….in seveda, vsaka zgodba je prava za nekoga….
    pravega razloga, zakaj se ti od Tita nisi uspel čisto nič naučiti pač ne vem…..mogoče te takrat sploh še ni bilo, mogoče si mu le zavidal sposobnosti in karizmo, mogoče pa vse troje….Tita pač nisem spoštoval in ga še, ker je bilo to v modi za nekaj milijard ljudi sveta, pač pa, ker sem v njem razbral drugačnost, odločnost, sposobnost, karizmo, voditeljske sposobnosti in seveda človečnost…..in tako bo ostalo….ti pa, saj veš, tvoja glava, tvoja osebna doživetja v praksi, tvoje posledične misli in tvoje izjave….ko mi boš pa v osebnih argumentih zatrdil, da pod Titom nisi doživel niti enega lepega trenutka in ne imel niti ene same koristi od njega vodenja, potem pa bom nadaljeval debato s tabo….do takrat pa – ostani v cvetju…

  21. Zelo lep zapis. Sicer sem bila na dan njegove smrti še premajhna, da bi vedela, “za kaj” se gre, vendar sem skozi osnovno šolo odraščala v imenovanju njegove slave. Sem še vedno “njegova” pionirka, saj me med mladince zaradi “druge politike” niso več sprejeli, ker so ta običaj takrat ukinili.

    Tito in partizani so del naše preteklosti in prav je, da jih spoštujemo. To, da v šolah o Jugoslaviji skoraj ne povedo nič več, se mi nikakor ne zdi prav. Zato se strinjam s tabo…vsak narod bi moral biti ponosen na svojo zgodovino; zaradi nje je tak, kot je in prihodnost je le odsev preteklih dejanj. Ah. Slovenci, kot narod, se moramo še veliko naučiti. Predvsem pa začeti ceniti nenapisana navodila vrednot in morale. Le tega namreč večini krepko primanjkuje.

  22. Plujem

    ti si v statusu mladinke že po avtomatizmu….vidiš, tudi mene to zelo moti, da v šolah namensko ignorirajo v učnem gradivu našo edino pravo osvobodilno zgodovino s Titom na čelu…..bemti, še v šolah v tujih državah se več pozitivneg aučijo o Titu kot tukaj, čeprav ga je rodila slovenska mati….no dobro, dokler je Primorska bo Tito itak vedno živ…..Slovenci pa se moramo res še veliko, ogromno naučiti….predvsem strpnosti in ostalih vrednot…..najprej do samih sebe seveda…..saj bo….naslednja generacija bo že jasno razumela, zakaj je Tito, tudi 50 let po smrti, še vedno pozitivna svetovna ikona…..

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *