Kosmata moda

Sedim ti jaz tako zleknjen, kot običajno in kot bi osvobodil Koper (kar je na Obali sicer splošen pojav), na terasi priljubljenega lokala, ko mi pogled na morje zastre približno tako kot jaz čupava pojava. To me še ni zmotilo, me je pa senca, katero je ustvaril. Na sonček sem namreč skrajno občutljiv, tako zelo, da, ko mi pade v oči, težko odvračam pomisleke konstantnega objemanja. Tudi za ceno skoraj opeklin. “Daj Roni skipaj se, preden se prehladim”, sem mu že šefovsko zaukazal. To je sicer pospešilo njegovo hitrost, ki pa je še vedno zlahka konkurirala strateško pomembnim premikom lenjivca. “Ej stari, mega. Si bom odpru… s.p. Lova do krova, ti rečem”, so  bile njegove prve besede, ker pri nas pač tiste ‘dober dan’ in podobno preskočimo. Zaradi vljudnosti seveda.

Spremenil sem se v uho. Roni namreč ni nikoli niti nakazal znakov podjetništva, kaj šele, da bi se ga lotil. Čeprav je bil nesporen potencial. Kot slikopleskar. Totalen umetnik. Poslikal ti je vse kar si hotel, kot si hotel. Od stene v stanovanju, do oktanskega pleha in vse vmes. Še najbolje mu je šel v prakso, za izbrane, body painting z belo barvo.
Briljantno pot kariere na tem umetniškem področju mu je preprečilo le občasno pomanjkanje idej, katere pa je pridobil že po prvem litru. Problem je bil le, ker je med idejo in dejansko realizacijo umetnine pri stranki preteklo nekaj litrov preveč. To je sicer pred meseci uspešno, upam dokončno, odpravil, ampak obenem je odpravil tudi veselje do slikopleskarstva. Ampak umetnik vedno ostane umetnik.

“Ma daj stari, saj ne misliš resno”, sem se odločil preveriti njegovo podjetniško zagnanost. Prvič v 5ih letih me je pogledal resno. “Mislim stari, mislim.” “Ok, potem pa na juriš. Česa pa se boš lotil ?” “Pasje mode.” “Čega ba ?” “Pasje mode”, mi je še enkrat, tokrat že ponosno, prijavil.
Ok, saj sem imel že opravkov z razno raznimi modeli, ampak tokrat nisem vedel ali bi se smejal ali jokal, od smeha. Med prijatelji je to dovoljeno. “Daj stari, ne jugaj. Ajde resno, za spremembo. Kaj boš ?” “Pa kaj sediš na ušesih ? Pasjo modo bom fural. Saj veš, garderoba za pse.”

Ne, nič mi ni bilo jasno, niti pod polnim soncem. “Daj ti to meni prevedi v slovenščino”. Kot zanalašč se je takrat na teraso lokala priguncala ena gunca, ki je bila vlečna služba pasji dlaki na povodcu, kateri ji je segal do vrha 10 cm pet. Jaz se še niti uspešno vinjen nisem tako opotekal, kot ona trezna na tistih petah.
“Glej stari, to je to. O tem ti govorim”, mi je Roni hitel zganjati vznemirjenost. Pogledal sem še 1x. “Dobro stari, saj ni treba pretiravati. Je že res, da je vredna greha, ampak zložljive lojtre pa že ne bom vlačil s seboj, da jo globlje spoznam.”
“Ma ne to…cucek….cucka poglej.”

In sem gledal. Cucek se je ravno takrat lotil čevlja lastnice gunce, kot bi imel pod seboj Miss doggy. Hm, to pa že nima nič opraviti s pasjo garderobo. Kolikor vem, psi kondomov še ne uporabljajo. Šele ko je cucku spodrsnilo sem pod njegovim vratom zagledal – rutko. Ali kravato. Ne vem točno, bilo pa je rdeče z belimi pikami.
“Čakaj stari, ti boš modni kreator za pse”, sem izustil, nekje med vprašanjem in trditvijo. “Ja, pasji Versače”, je bil Roni zdaj ponosen še name. Sledila je njegova razlaga dogodka par tednov prej, ko je sredi Izole spoznal tri Italijanke, turistke in z eno od njih, Simono, se je potem najglobje spoznaval še tri dni in dve noči intenzivno. Je pač želela body painting.

“Kaj sem pa hotel, mene doma ni nihče pogrešal, nje tudi ne. Saj veš, moški moramo pomagati ženskam”, mi je pobalinskega pogleda navrgel. Popolnoma se strinjam, sploh za takšne trenutke. In potem ga je klicala vsak dan. Ko se srečata balkanska in italijanska kri zna biti še kako posebno in navito.
“Jutri grem k Simoni v Milano. Za njeno agencijo sem že zrisal nekaj pasjih kosov garderobe, drugo bom pa pri njej.” In potem mi je razgalil še podrobnosti tiste tridnevneindvonočne rekreacije z njo, kar pa seveda ni za javnost. Ma znamo tudi moški o ženskih sposobnostih razpredati, če se lotimo. Sploh pa za te zadeve uporabljamo bistveno zajetnejši besedni zaklad, kot ženske.

In potem me je Roni, lani pred koncem leta, poklical. Iz Milana, kakopak. Od naslednjega dneva najinega klepeta se namreč sploh ni več vrnil na Obalo. Pogovor je začel tako, kot edino zna : “Ej stari, mega. Imam se ko’ bubreg u loju. Simona je čudo od ženske – vse kar zrišem pasje kolekcije, vse da naredit in pazi, vse prodajo, tudi v Ameriko. Pa še čuva me ko oko v glavi. Sploh ne uspem porabiti vsega denarja, kar zaslužim za te kolekcije.”
“Opa, to je pa nekaj novega zate. Pa oženi to Simono”, sem skočil v besedo. “Zato te kličem. Mesec nazaj mi je dala partnersko mesto v firmi, včeraj sem jo zaročil, naslednje poletje pa bo poroka.”

Ker je Roni, sploh zadnjih 10 let, bolj j*ebal ježa, je pravica tudi tokrat sedla pravemu v naročje in ga razbremenila kozlarij te naše podalpske. Verjamem, da se bo Roniju lahko zgodilo tudi, da bomo čez kakšno leto brali o svetovno častitljivem modnem pasjem kreatorju, kar bo tudi edino prav.
Ampak Roni točno ve, kljub njegovi novi dejavnosti, česa jaz nikoli ne bom naredil. Nikoli namreč ne bom oblekel psa. Tudi to.

Čeprav moram priznati, da sem imel priložnost videti nekaj kar posrečenih pasjih dlak, katere so lastniki opremili garderobno in so več kot nazorno sinhronizirali z lastnikom. Še najbolj mi ostaja v spominu lansko poletje in prihod 4ih čoperjev iz katerih so razsedlale štiri zajetne kosmate rockerske gorile, ala ZZ Top, nasičene s tatuji in kovicami, pa obvezno rutko na buči.
Enemu od njih je, med balanco in sedežem, motor krasil – kosmatinec. Takšen, prej majhen, kot srednje velik, a zato totalno coolovsko opremljen. Na glavi usnjena kapica, takšna usnjena kot so jih imeli nekoč piloti kraljičinega letalstva,  okoli vratu rdeča rutka, na smrčku pa očala, katerim bi še mafijci zavidali. To sem razumel, ker na motorju pač moraš biti ustrezno opremljen.

Pojest sem se hotel, ker nisem imel fotoaparata s seboj. Ampak še boljša je bila potem scena, ki jo je izvedel njegov lastnik, sicer, poleg že opisanega, dodatno okrašen z vsaj 120 kg. V svoji navidezni robustnosti je s takšnim prefinjenim občutkom snel kapico in očala svojemu kosmatincu, ter si ga potem posadil v naročje, da so se vse ženske na terasi začele topiti. Zaradi kosmatinca seveda.
To zimo pa sem na naši promenadi prvič opazil povečano število oblečenih psov. Ne niso bili rockerji, kot tisti omenjeni, samo cucki do največ kolena, ki so capljali okoli lastnikov. Na Obali to nikakor ni bil modni trend, mogoče tudi zaradi temperatur. Ampak, ker sem te zadeve videl pretežno ob vikendih, jih zlahka zapišem v lastništvo foreštom iz kontinenta, ki pridejo sprehajat svojega domačega ljubljenčka. Kar seveda ne pomeni, da se tudi na Obali ni izgubil kateri lastnik cucka.

In ja, videl sem svega i svašta na teh pasjih dlakah. Od puloverčkov vseh možnih barv, do celih kombinezonov, ki so puščali zunaj samo glavo in rep. So pa vrli slovenčki še vedno sramežljivi in brez domišljije s to pasjo garderobo, v primerjavi s tujino. O tem pa, da so nekateri nadeli cuckom kar človeška imena, pa mi je že nerodno razglabljati.
Potem sem zvišal kriterije opazovanja in pričakovanja na najvišjo stopnjo človeške domišljije. Čakal in opazoval sem, da mi v pogled pade kakšen cucek, ki bo – obut. Saj veš, s copati, čevlji, kakšnimi nepremočljivi gojzerji, mogoče celo baletkami ali celo petkami, čeprav bi me še najbolj navdušil kakšen v rockerskih bulerjih.

Potem sem razmišljal, kako bi izpeljal intervju s katerim od teh oblečenih cuckov. Je*at ga, ob vseh znanjih tujih jezikov mi še ni uspelo obiskati tečaja pasjega jezika komunikacije, kar se je izkazalo, kot nepremostljiva ovira za intervju. Zato sem se posvetil globini komunikacije lastnikov, v glavnem so bile itak lastnice, teh cuckov.
Zanimal me je njih razpon besednega zaklada in splošne razgledanosti. Verjemi, da nisem jaz kriv, da ne boš bral/a nobenega od teh intervjujev, ker praznega lista ti že ne morem ponuditi.

Ok, recimo, da imajo lastniki takšnih oblečenih cuckov svoje razloge za takšno početje modnega poudarjanja kosmatosti, čeprav me v resnici zanima, kaj si o teh garderobnih navlakah mislijo psi, dokazani potomci volka, katerega prvinsko in pristno edino oblačilo je pač tisto, katerega mu je mati narava podarila in očitno zadostuje vsem njegovim potrebam.
Še bolj pa me zanima kako, tudi to sem videl na svoje oči, lastniki tudi teh oblečenih kosmatincev, v vsej skrbi za njih zunanji videz, namenoma spregledajo, da se je njih cucek dobesedno posral na javni površini, pločniku, travniku ali otroškem parku in obrnejo glavo, kot da to ni njihovo. Pes vsaj povoha, če je res njegovo. Skratka ne počistijo za svojim cuckom.
Mogoče pa je tisto, da po domačem ljubljenčku, v tem primeru psa, tudi brez besed prepoznaš lastnosti gospodarja, čista resnica nekega dreka.

Don Marko M

Pravi biker je to tudi brez motorja Vir : Vnsharing.net

Prava pasja dama. vsaka podobnost s Heleno Blagne je zgolj naključna. Vir : Partytimedirect.co.uk

Princeska je pač princeska in temu primerno mora biti opremljena. Vir : ching1997

Deli:

8 nepozabnih je do tvojega trenutka povedalo za zapis “Kosmata moda

  1. Moji sorodniki so bolj vaške sorte, njihov 8-letni tamali pa je ob obisku mesta tik ob naši zahodni meji z glasnim krohotom pospremil nekaj tako oblečenih najboljših človekovih prijateljev. In moram priznati, da sem se z njim kar strinjala. Ker je to počlovečenje naših kosmatih spremljevalcev, ki so jih nekateri spremenili že v svoje otroke!
    Ne me razumeti narobe – pse imam rada, ampak vsaka stvar ima svojo mejo!

  2. Haha mucek,noro sem se nasmejala,to je najboljše kar si letos napisal.Jutri sodelavkam preberem na maredndi. :)Še dobro da berem tvoj blog,da vem kam je izginil Roni,tvoja čupa konkurenca.Slikce si izbral pa res posrečene in tisti trije,ki niso punce so ti prav podobni v značilnostih. 😉
    Ma jaz mislim,da glih ni za se hvalit s tem,da oblačiš psa.Da skrbiš za psa,ga dresiraš in učiš to že mora biti,da ga oblačiš je pa že preveč.Afne guncajo afne razumem nekako za ženske,samo ko vidim kakšena moškega da vlači okoli oblečena psa pa se smejim še dva dni.
    Mene pa tudi moti ta neodgovornost lastnikov psov,ki ne počistijo kar njihov pes nasračka po mestu.Imajo čas,da jih oblačijo nimajo pa časa,da počistijo za njimi.Kaj naj si mislim o takšnih ljudeh?Še njihovi psi so bolj odgovorni.Mucek,kdaj pa bo tvoj kosmatinec?

  3. Don,kot ponavadi je tvoja zaključna misel res zaključna.;)Danes sem imel bolj okoljsko tečen dan in prav z užitkom sem se nasmejal temu tvojemu zapisu pred spanjem.čeprav imamo v moji družini pse radi,si ga ne moremo privoščiti,ker živimo v bloku in sanjamo o podeželju.Sigurno pa ne bom oblačil psa,ko ga bomo imeli,mogoče ga bom obul v kakšne bulerje,če jih bo Roni pripravil.;)Ta nesramnost,da lastniki ne počistijo kakcev svojih kosmatincev v mestu za seboj tudi mene ne pušča ravnodušnega.Redarji bi morali bolj dosledno kaznovati takšne.Mogoče si bo pa kdaj omislil kdo plenice za pse in jih bomo videli hoditi okoli še v tem.Včasih res ne vem zakaj ljudje poskušajo po svoje prirejati,kar je narava že priredila točno,kot je treba.Lp

  4. O, tole prebiranje pa je bilo sproščujoče za konec dneva.Odlično! Hvala!
    “…in po modni pisti so se sprehodili pasji kosmatinci vseh pasem in velikosti.Občinstvo je bilo nad očarljivimi pasjimi manekeni več kot navdušeno.” Bruh, bruh…Človeška neumnost ima neverjetne razsežnosti.

  5. mimmy7

    ma nihče te ni narobe razumel….itak imamo vsi tukaj radi pse in ostale živali…
    se pa kar strinjam s teboj, da se takšnega počlovečenja pasjih dlak lotijo predvsem tisti, ki jim nekaj zelo manjka….tudi malo volje za pobiranje kakcev za njimi….čeprav, kakca ne vidi vsak, oblečenega psa pa opazi dosti njih….

  6. Ivonca

    tnx….ja, Roni bo pač postal pasji superstar….čakaj,da prebere ta blog, pa mi koleno prevrta…. 😉
    ma ne vem še točno kdaj bo moj pasji, sigurno neoblečen, novi prijatelj doma….recesija mlati, cene mladičev pa še vedno na polno….upam le, da bo živel tako dolgo kot moj prvi, katerega je zakon emša narave kar dolgo držal, preden ga je odpeljal tja gor nekam….

  7. Billy

    važno, da se je tečen dan spremenil, jaz pa vesel, da sem prispeval delček….če pa boš še enkrat na glas povedal, da bi bilo dobro imeti plenice za pse, potem se ne čudi, če jih boš čez čas res na kakšni pasji riti videl…. 😎

  8. Alenka

    hvala tebi, da si me prebrala….”in največ pozornosti je na modni pisti požela psička Ena, ki je predstavila kolekcijo konfekcije pomlad-poletje”….ja, človeška neumnost ima res neverjetne razsežnosti…Mars bo kmalu počil od smeha…

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *