Vsako modernizacijo spremljam z zanimanjem, sploh, če se ta zgodi naši policiji. V Kopru so namreč policijske konje, tudi v avto in moto različici, vsaj v času sezone, zamenjali kolesarji. Policaji kolesarji. In kolesarke. Opremo imajo sodobno, čeprav poganjajo v old fašn stajlu. Uniforme tudi sodobne. Vse je na kratko. Tudi hlače, ki pa bi, mislim vsaj, za policajke morale biti dolge. Vsaj čez beli dan. Da jim ne bi bilo nerodno. Kratkim hlačam. Seveda so tako opremni policaji ravno pravi za v osnovno šolo, kjer so jih z veseljem sprejeli…..
Četrtošolci so namreč oni dan opravljali izpit za kolo in policaji na kolesih so bili garancija učnega uspeha. Zato sem se za nekaj trenutkov ustavil s svojim kolesom, da vidim to garancijo, čeprav sem zato garantirano zamujal k moji zobarci, ampak ona je od mene itak že vsega vajena. Pač ne vidim nič narobe v tem, če moški zamuja. Saj ženski tudi zamuja, so uat.

In evo ti njih. 10 malih kolesarjev, en za drugim, na začelju kolone pa policaji kolesarji. Trije. Kao komisija. In gre četica v krožišče, v katerem prvi z roko nakaže spremembo smeri v levo in za njim vsi ostali ponovijo vajo. Razen policajev, ki so očitno dobili sinhron krč v komolec.

Nekje je treba začeti….

Pa zavije četica iz ceste na pločnik, na katerem seveda ni bilo kolesarske steze, čeprav je širok za 10 policajev. Ležečih. Otrok na čelu, za njim pa takoj tudi vsi ostali, so sestopili iz kolesa in ga porivali ob sebi. Za tri policaje spremstva pa je bilo to prehitro razmišljanje, zato so francosko mirno kolesarili ob četici.
Pridejo ti tako do parkinga, ki je bil sicer povečini prazen, ker je pač plačljiv in kjer je četica spet sedla na kolesa, da pride na drugo stran parkinga. Pionirčki so previdno vozili po označeni cesti na parkingu, trio policajski fantastikusi pa so jo užgali kar naravnost po sredini parkinga, torej so povozili vse prazne parkirne boxe, čeprav ni bilo avtov parkiranih.

Navdušen od novih spoznanj, katera so prikazali policaji kolesarji, ki so nedvomno veliko koristnega navdušenja vcepili tudi pionirčkom, sem odpedaliral do zobarce. Mislim, to je že brez veze vse skupaj. Tudi po dveh letih moji zobarci uspe končati, še preden se jaz udobno namestim. No ja, v bistvu mi je všeč, da ona vse naredi, čeprav bi se lahko kdaj tudi malo bolj z občutkom na tisti sveder naslanjala. Meni ni vseeno. Za sveder.

Zdaj pa zgodba, katere ne smeš zamuditi, če prihajaš v Koper. V nedavni anketi na mojem blogu, tam desno zgoraj, ste na vprašanje, katera embalaža sladoleda vas najbolj prepriča, največ glasov namenili – kornetu. Kar dobrih 48%, od 208 oddanih glasov. Drugo mesto je pripadlo leseni palčki, ki je odnesla 44% glasov. Očitno se bo tudi to poletje zajetno lizalo.
Ne škodi pa vedeti, da slavni kornet letos praznuje celih 115 let od spočetja, čeprav tudi palčka ni od muh s svojimi 95imi dopolnjenimi leti. Sam sladoled pa itak že šteje 1000letja.

V Kopru se sicer pred vsakim začetkom sezone vrti isti film, sploh zdaj, ko pripluje kakšna potniška križarka v pristan. Predvsem gostinci dvignejo cene svojih storitev, posledično določenih izdelkov, kar mogoče niti ni tako narobe, ker turisti pač morajo zapraviti, narobe pa je, ker od septembra turistov ni več in potem smo domačini do naslednjega poletja žrtve teh podražitev. Poceniti gostinci seveda ne znajo, ker so blagajne nastavljene zgolj na plus.
In tudi sladoledu se je zgodila podražitev. Saj veš, tistemu na kepice. V Kopru dobiš kepico za 1€ samo še na tržnici in v lokalu na začetku Čevljarske. Povsod drugje od 1,30 € pa navzgor, tudi za 3 €.

Ampak to še ne trže gat. Trže jih nova tržna niša, katero so izumili šiptari sladoljedari v Kopru.
Ker je naša mala Koki to poletje že spoznala radosti sladoleda, cele kepice pa sama še ne zmaže, smo pač sladoledarju rekli, če lahko še en prazen kornet, v katerega ji potem pač prenesemo sladoleda, kolikor ga zmore, kornet pa itak njami zgrize.
Pa reče sladoledar : “60 centov”. “60 za kaj ?”, je skočil temperament moje lepše polovice. “Pa za kornet” ji odvrne sladoledar. Ob tem je verjetno pozabil minuto nazaj, ko smo naročili 5 kepic sladoleda. Korneta seveda nisem vzel, pa ne zaradi cene, temveč golega principa in sem spokal v bližnjo trgovino, kjer sem za 1,20 kupil 10 praktično istih kornetov. Vrnil sem se k sladoledarju, kjer so moje ženske pridno llizale sladoled, vzel en kornet iz pakiranja in ga dal moji Koki, ostalih 9 pa sem dal sladoledarju, s pribitkom njegovim ušesom – “da boš imel zalogo”.

Skozi nekaj dni sem potem ugotovil, da je ta modna muha zaračunavanja korneta posebej postal trend prodajalcev sladoleda v Kopru. Nekateri ga zaračunajo od 60 pa tja do 80 centov. Ne vem (še), kako je s tem drugod po naši mali podalpski, ampak na Obali je tako samo v Kopru. Še vedno pa noben sladoledar pri nas ne izstopa s posebno ponudbo, saj se vse in povsod konča pri tistih največ 10 standardnih okusih. Očitno še nihče od njih ni bil na specializaciji v Italiji ali kje drugje.
Epilog pa je, da so kepice sladoleda v Kopru verjetno nič kaj drugačne, kot drugod po naši podalpski, dražje pa zgolj zaradi – pogleda na morje. V bistvu je to tudi edino, na kar se sklicujejo naši turistični delavci, ostali so se tega sindroma pač nalezli. Vse za sladoled.

Don Marko M