Prvi vikend oktobra sem preživel – v morju. Osvežujoče, iz stališča anatomije tudi poučno, saj sem začutil delovanje organov, za katere sploh nisem vedel, da jih imam, s čimer sta se strinjali tudi moji Carica in Koki, ki sta se brez vsakega zadržka podali z menoj v dogodivščino plavanja po zalivu. Potem smo izvedli še družinske nastavitve tv kameram, da smo se lahko gledali v večernih dnevnikih Pop-a in nacionalke, kar je pri punčicah mojega očesa sprožilo še dodatno navdušenje. Le Koki se je pritoževala, da ji je tista na tv ekranu preveč podobna in da seveda nima tam kaj početi….

Med morskimi avanturami pa smo spotoma obiskali tudi Dneve zaščite in reševanja, kjer sta afne guncala tudi naš predsednik Danilo in Jelušičeva, Koper pa je bil dobesedno okupiran od vseh vrst naših 112 reševalnih enot za vse primere in vsakogar.

Seveda smo se tudi sami preizkusili v nekaterih veščinah reševanja in naravnost užival sem, ko si je Carica nadela gasilsko opremo in premagovala ovire, dokler ni rešila ovčko iz hiške, kateri je prej pogasila požar, medtem, ko je Koki, tudi z gasilsko čelado, vneto navijala zanjo. Tako za Carico, kot rešeno ovčko. Za vsak primer sem jima te dogodivščine ovekovečil s pomočjo fotoaparata, čeprav na blogu ne bo teh sličic.

Gasilsko tekmovanje na atletskem stadionu je še dodatno navdušilo moji smrketi, sploh ker so tribune pokale po šivih in vzdušje navijanja je bilo sicer zelo korektno, ampak navijaško temperamentno in glasno, kot bi se znašel na San Siru med kakšnim večnim derbijem.

Za dodatne športrne aktivnosti na Bonifiki tokrat enostavno ni bilo pogojev, saj so praktično vse površine zasedli lastniki takšnih in vseh možnih pasjih dlak, ki so se poganjale na pasjem tekmovanju, od najlepšega, do najbolj spretnega in vse kar sodi zraven. Odlična učna ura za otroke, da spoznavajo različne pasje dlake, pa tudi, kaj vse pregovorno človekov najboljši prijatelj lahko ponudi v svojih spretnostih.

Ampak, če bi mi kdo rekel kdaj, da se bom kopal v morju 1. oktobra, bi ga verjetno pospremil z nasmeškom, čeprav je že lani kazalo na nekaj takega, ko smo kopalno sezono zaključili 20.septembra. In letos enostavno ni bilo druge, kot izkoristiti to 100 letno priložnost.

Opažam pa in verjetno nisem edini, da že zadnjih nekaj let, vsaj na Obali, dobesedno preskakujemo letne čase, torej iz dolgih rokavov preskočimo direkt v kratke in obratno. Da sta jesen in pomlad nekako postala neopazna, je sicer lahko iz vidika prihrankov nakupa garderobe celo praktično. Ampak tisti čar prehodov letnih časov pa tudi ta praktičnost ne more zamenjati. Kdo bi vedel, kaj vse nam še pripravlja mati Narava.

In danes sem si dovolil še zadnji skok v morje za letos, tako tudi uradno zaključil svojo kopalno sezono in očitno preživel, če sem to zapisal. Ker je morje v tem času super čisto, proti poletnemu, ko ga mešajo vse možne barkače in brezkolesni skuterji, sem se začel resno miselno ogrevati za tradicionalno novoletno kopanje v morju. S šampanjcem seveda. Pogrešal te bom. Poletje.

Don Marko M