Ko je Aleš Primc, vodja Civilne iniciative za družino in pravice otrok, s fanatično podporo RKC, začel razdeljevati našo malo podalpsko v pogledih DZ, je za to uporabil – fašizem. Svoje gibanje je namreč poimenoval – butara iz 65.000 vej. Butara pa je slovenski prevod za – fašizem. Naključje ? Še Primc ne verjame v naključja. A Primc je le vrh ledene gore…..

V naši mali podalpski smo zadnjih nekaj let priče določenim politikom, ki se v svoji avtoritarni drži trudijo vsiljevati elemente protidemokratičnosti, celo v poskusih totalitarnosti. Elementi, ki so skupni imenovalec fašizma.

Tistega fašizma, ki je svojo neslavno pot začel v 20ih letih prejšnjega 100letja, kot opcija politične desnice, ki je fašizem poskusila prikazovati kot povezanost Italije z veličino starega Rima. A vprašanje je, če si je Rim, v vsej svoji  mogočni zgodovini, želel takšne povezave. Kot je lahko vprašanje, zakaj si nekateri naši politiki tako želijo tovrstne povezanosti z Rim-om.

Kdor je mislil, da se je fašizem izkoreninil z 2. svetovno vojno, se seveda, nažalost, moti. Samo potuhnil se je do nekih novih, klimatsko ugodnejših priložnosti. Seveda pa, kot vse na tem svetu, tudi fašizem potrebuje določene pogoje, da se razbohoti v značilne razsežnosti.

Mogoče ne prvi, a zato nič manj pomemben pogoj poganjanja fašizma je kriza kapitalizma. Recesija pa je samo bolj prefinjen izraz za višek krize kapitalizma. Recesija v bistvu služi razlastninjenju lastništva predvsem navadnih smrtnikov in posledično ojačevanje kapitala določenih posameznikov.

Kriza kapitalizma se potem prelevi v odlično sredstvo za politizacijo ljudskih množic, predvsem tistega dela, ki ne razmišlja svojeglavo, obenem pa degradacijo tistih, ki se v svojeglavosti nimajo namena odreči obujanja spominov neke lepše preteklosti in zato zahtevati boljše in lepše nove čase.

In v tem delu nastopijo tisti politični voditelji, ki gradijo svoje poslanstvo na kultu velikega vodje, kateri uporablja nacionalizem, ki je sicer izhodiščno in poglavitno orodje fašizma, v že absurdnih mejah poskusov dvigovanja določenega dela naroda ali rase nad posameznika, ki takšnega voditelja ne odobrava. Še pomniš Izbrisane, granitne kocke Katje Šoba, Majerjeve trenirke, butare Aleša Primca…..

Za dosego svojih ciljev pa takšen veliki vodja potem uporablja še dodatne prijeme. Predvsem skozi vcepljanja kolektivnih strahov, agresivnosti, antivrednot, cenzure, zatiranj politične opozicije, razdeljevanje družbe glede na poklic in/ali stan, skratka, enostavno povedano, sejanje sovraštva in razdeljevanje ljudstva. Če je to ljudstvo iz delavskega razreda, levičarjev in/ali sindikatov, pa so diskreditacije velikega vodje samo še bolj udarne.

Posledično je takšen veliki vodja – proti. Protisocialen, protiliberalen, protidemokratičen, kar so sicer temeljne “odlike” fašizma.

A fašistične velike vodje se pri uporabi nasilja ne ustavijo zgolj pri besedah, ampak za praktičen prikaz aktivirajo tudi tisti del svojih pristašev, ki za preživetje ne uporablja svojega organa med ušesi, kar je sicer prva značilnost teh pristašev velikega vodje, so pa skozi nasilna dejanja pripravljeni dokazovati pripadnost velikemu vodji.

V te namene so najpogosteje uporabljeni pubertetniki, tudi študentje, ki svojo identiteto še iščejo in živijo v prepričanju, da si popularen lahko samo, če mediji zabeležijo tvoje nasilje.

Takšne skupine, ki so, prisegajoč zvestobo velikemu vodji, pripravljene zgolj na fizično uničevanje, priplavajo na površje najpogosteje v obliki določenih obritoglavcev ali delčkov navijaških skupin, ki s športom seveda nimajo nič skupnega, saj je njih osnovni namen zgolj destrukcija imovine in drugače mislečih od njih velikega vodje.

A tukaj posebnosti načina delovanja tovrstnih velikih vodij še ni konec. Sploh v današnjih časih namreč pri teh voditeljih izstopa tudi neracionalnost, ki je še ena od značilnosti fašističnih voditeljev. Kar pa je sicer še mačji kašelj proti temu, da tej veliki vodje že v izhodišču odklanjajo vsako obliko sodelovanja s splošno priznanimi življenskimi normami, tako kulturnimi, idejnimi, kot moralnimi, kar je ravno tako značilnost fašizma.

Fašizem pa je znan tudi po tem, da zavrača vsako možnost spoznavanj vsakršne, sicer očitne in splošne resnice, ter se raje opirajo na izvajanje potvarjanja svoje resnice.

Preden sem se lotil zlaganja značilnosti fašizma, sem se izprašal, koliko teh je moč zaslediti v praksi naše male osamosvojene podalpske, ki je šla na to pot ravno pod pretvezo neke totalitarnosti prejšnje skupnosti. In našel sem jih ravno toliko, da ne morem trditi, da fašizem kraljuje v naši mali podalpski, a ne morem niti trditi, da ga ne vidi tudi slepi. Vse ostalo je vprašanje časa……Čas (iz)briše nepotrebno.

Don Marko M