Razvlečena karavana 118 kolesarjev smo v soboto pritiskali na pedala svojih dvokolesnikov na trasi proge DrMagnum maratona od Ljubljane proti Izoli, že 5 leto zapored. No, jaz 3 leto zapored. Vreme je bilo naravnost idealno za tovrsten podvig, druščina 1. liga, le vreščeče navijačice ob progi, ki so zahtevale moj avtogram na kožo, so skoraj povzročile incident…..

Tudi letos, kot običajno, na DrMagnum maratonu nismo tekmovali na čas, pač pa smo zgolj združno, v tovariškem duhu, naskakovali tradicionalen cilj, kar pomeni, da smo morali “starega” idejnega vodjo maratona Dušana brenzati, ker so mu hormoni podivjali in je prisegal, da manj kot 30 km/h ne zna več voziti tudi v 18 % klance, po drugi strani pa smo morali prepričevati Perota, da je žurerska ležernost petka 13 potekla ob polnoči.

Priznam, da sem se na letošnji maraton, ne glede na vse napovedi, kondicijsko praktično nič pripravljal. Razloga pa sta dva. Tradicionalna genska mediteransko slovenska balkanska ležernost, podkrepeljena s pregovorno “lako čemo” in tisti resnejši vzrok – ustvaril sem Bemfija 2.

Po letu žalovanja za Bemfijem 1 sem namreč zavihal rokave in eno preko 20 let nevozno razvalino povsem predelal tehnično in garderobno do stopnje, katero sem si zadal pred začetkom preurejanja oz. do stopnje, da lahko upravičeno nosi vzdevek naslednika Bemfija prvega. Po opravljenem delu sem ga peljal še do frenda, serviserja Davorja, da je potrdil tehnično brezhibnost in uejla, let’s go….

Za letošnje moje 3 sodelovanje v DrMagnum maratonu sem si sicer zadal v misel, da bom končno začel na štartu v Lj, a sem spet štartal na Vrhniki, potem ko sem prenočil pri prijatelju Dejanu. Krive pa so bile SŽ, ki so spremenile vozni red, da mi ura ni ustrezala, pa še nič kaj prijazno kolesarjem nabijajo po 4€ doplačila za kolo, čeprav nekateri vlačijo s seboj prtljage za vsaj 3 kolesa pa brez doplačil.

Skratka, ob dogovorjeni uri sem bil na Vrhniki, za kar sem prekolesaril praktično enako razdaljo, kot oni iz štarta v Lj, letos celo brez slikanja krav na paši ob poti, in – nikjer nikogar. Ne levo, ne desno, ne zgoraj, ne spodaj. Po 10ih minutah stanje nespremenjeno. Po 20ih minutah stanje nespremenjeno. Po 30ih minutah sem spremenil stanje. Iz sedečega v stoječega.

Takoj zatem sem jih opazil tam v daljavi in ocenil sem, da je zdaj pravi čas za podkuriti roštilj in obrniti nekaj čevapov, pleskavic, da ne bi gonili na prazen želodec. A še preden sem s tem početjem opravil, sta predme, iz čela kolone, pribrenzala Dušan in Pero, me poslikala za prvo stran Today News in že smo kolovratili proti Vrhniškemu klancu…

Katerega sem letos, kot enega napornejših delov maratona, v mislih, skupaj s Prešernom, izločil že nekaj dni pred štartom in dejansko sem ga letos na cesti preletel, s Sokoli, kot ga tam sploh ne bi bilo. In enako velja za serpentine med Planino in Postojno, ki so letos, s to kolono kolesarjev, vijočih se proti vrhu, s številnimi čebljanji vmes, prav navdihujoče izgledale.

Prva nas je, za potrebe krajšega počitka na poti, gostila Postojna, kjer smo zasedli ploščad. Dušan je slikal vse živo, Pero tvital z vsem živim, jaz pa spil vse živo in osvežil pljuča z zrakom po okusu tobaka. Obenem pa sem še ugotovil v čem je razlika med običajnim in kolesarskim dresom.

Poganjanje proti Senožečam, s čudovitim panoramskim razgledom levo in desno, ter Nanosom, katerega kapica se je grela v soncu, ki sicer do nas ni prišlo direktno zaradi oblačnosti, je bil pravi relax pred vzponom mimo asfaltne baze, katerega smo glavnina trmasto povozili, čeprav so nekaterim nekje okoli sredine pošle moči in prišli na vrh v posameznih delih.

Opažam, da se je kultura kolesarjev dokaj spremenila v teh 3 letih, saj je vedno več takšnih dobrovoljnih, komunikativnih in simpatičnih, predvsem pa smo se praktično z vsakim nasproti vozečim kolesarjem, katerih je tudi bilo kar nekaj, prav lepo in gverilsko pozdravljali.

In potem smo se prekucnili čez rob Črnega kala, z morjem na dlani, in polaganje ovinkov vse do vznožja je bilo, z vetrom v laseh, pravo adrenalinsko sproščanje, ob katerem smo praktično vsi imeli občutek, da smo prišli domov.

Čeprav smo imeli nekaj vabil, da se v Kopru pridružimo roštiljadam nekaterih kolesarjev, ki so tam zaključili svoj del poti, smo postanek v “mojem” mestu izkoristili predvsem za manjše presenečenje, katerega smo pripravili idejnemu vodji in organizatorju maratona Dušanu.

A najprej smo sprejeli ovacije občinstva, ki nas je pričakalo, ob čemer sem se jaz čisto stopil, ko mi je v naročje pritekla moja mala Koki, me objela in zbačala, zraven pa še zabrusila, da danes naj niti ne upam pomisliti na kaj drugega, kot da bom spal doma. Ženska posla pač….

Sledil je svečani dogodek, katerega je z govorom izbranih besed načel Pero, končal Pero, nakar je ta isti Pero, v spremstvu ovacij, Dušanu za 5 obletnico podaril skupno darilo trenutka pozornosti – roza majico. Vsakemu kar si zasluži. Sledilo je še fotografiranje Dušana v roza majici petih tujih, štirih naših in treh lokalnih medijev, takoj zatem pa odhod do cilja v Izoli.

In ravno ta zadnji del, ki bi moral biti zgolj še formalnost ležernosti kolesarjenja tik ob morju do Izole, se je sprevrgel v pravo Indijana Džons avanturo za Dušana, ki je očitno zelo resno vzel tisto roza majico in odmaglil proti Izoli s takšno hitrostjo, da mu ostali niti nismo poskušali parirati. Mislim, hej človek, pa na morju si, bemti, čemu žurba….

No, končali smo na skupinskem kosilu na eni obmorskih teras, s prisotnostjo sponzorjev maratona in še sklepnega dejanja – Dušanove podelitve plaket vsem sodelujočim, ter trki na začetku polnih krigl piva.

In tako smo 5. DrMagnum maraton pripeljali do konca – zadovoljen, da sem bil spet v družbi dobrih ljudi, katerim je vsak dan sončno jutro. Hvala za to družbo in hvala tistim, ki ste nas, četudi le v mislih, spremljali na tej nepozabni poti. Naslednje leto pa, če bodo vse okoliščine, se zopet kolesarimo. Pripravite kolesje….

p.s….kako je doživel maraton Filčev Peter pa na tej povezavi

Don Marko M