Ma ne, nisem pozabil, letos je pač izpadlo tako, da smo blogerski kolegi, povsem spontano in celo brez vsakega dogovora, obrnili vrstno zaporedje svojih objav vtisov po zaključku, že tradicionalnega, kolesarskega Drmagnum maratona od Ljubljane do Izole….

Tako je letos prvi objavo zložil lani zadnji Filčev Peter v tem zapisu, in ko je njegov zapis odležal teden, je objavil v tem zapisu še Simon. Priporočam branje obeh……

Letošnji Dušanov maraton sem sicer začel drugače, kot preostala leta. Pripravil sem se. Poglobljeno. Mesec prej sem začel obiskovati vsakodnevni tečaj joge. Pa kamasutre. Pa ženšeng masaže. Pa lepotne terapije, tiste kumarične maske in ostala jajca. Priklopil sem se še na umetno inteligenco, ki je po mesecu razmišljala identično, kot jaz. Ma zajebavam se, ala….

Dejansko sem si pa res omislil kolo posebej za maraton, dva meseca prej. Gorca. S to vrsto še nisem probal zvoziti maratona. Zanj sem odštel celih 15€. Keša. In ko sem odšteval cekinčke, sem ga pogledal s tistim pogledom, ki mu je povedal, da sem njega zadnji lastnik. Po moji oceni bi moral zdržati še največ teden po maratonu…..

Pa seveda ni, ker ga s kilometri res nisem šparal, sploh v klance. V bistvu sem ga sistematsko mučil, brez usmiljenja. Ja, takšen sem. Skoraj dokončno je riknil že ob zaključku maratona.

Deloma že na samem maratonu, ko sem, tam pri Divači, zaslišal prvo pokanje kroglic ležaja v osovini gonilke. Pri Kozini se je pridružilo še pokanje kroglic ležaja zadnjega kolesa. Kot bi kdo na štango kolesa posadil 50kg vrečo. Poleg mojih kilogramov. Nepopisno doživetje. Ampak od Kozine je ostal itak le še najlažji del poti….

Ki se je začela ob 5ih zjutraj, ko sem zabrisal kolo v bunker avtobusa, ker potniški vlaki iz Kopra ne vozijo nikamor, ker jih sploh ni, ker Cerarja boli penis za kolesarski turizem in turizem nasploh, ter javni prevoz, da lahko Luka goni svoje tovorne vlakce, kakor se jim vzdigne.

To me je sicer razpenilo, ja, tudi ob 5ih zjutraj mi gre to početje temperamentno dobro od rok, sploh jezika, a sem se hip kasneje skuliral, ko me je pred avtobusom pričakal res vljuden in zabaven sprevodnik SŽ, na avtobusu pa nabito polno žensk, samih žensk, ki so odhajale na DM ženski maraton. Počutil sem se kot…..eh, to ni pomemben podatek…..

V Postojni sem se moral, s kolesom vred, zaradi dopolnjene ženske okupacije avtobusa, presesti v kombi, ki je bil, začuda tudi ta, poln žensk, ki so šle na maraton DM.

Tokrat 8 samih prijetnih žensk, šofer in jaz. V 20ih minutah do Logatca sem za vse vedel koliko let štejejo, katere gate stiskajo med tekom, pa modrc, koliko pretečejo in kje, kaj delati za nabreklo ritko (baje pomaga, če moški stiska) in še cel kup praktičnih nasvetov. In to brez da bi kaj vprašal…..

Ta blaženost med ženami se je končala v Logatcu, kjer sem moral izstopiti, ker železniški kombi pač ne ustavlja v Borovnici, na Vrhniki tudi ne. Jebote Cerar. In tako sem se ob 7ih zjutraj, ko je bil napovedan start maratona v Ljubljani, razgledal po logaški glavni ulici levo in desno, ter žrebal ali naj grem na kafe v bližnjo gostilno in počakam druščino, da prikolesari, ali jim grem pak nasproti.

Pa sem šel nasproti, do Vrhnike, da izenačim preostalih kilometrino iz Ljubljane. Malo pred osmo se je ekipa priguncala in najprej smo se onako bratski izljubili, poslikali za vse tabloide in trač revije, nakar sem s simboli maratona opremil kolo in sebe, pa hajd na juriš.

Tudi letos sem poklon spoštovanja izrekel predvsem senožeškemu klancu, poklon pa enostavno zato, ker si ta klanec prav vedno vzame čas zame in ko si nekdo vzame čas zame, si ga vzamem jaz zanj/o.

Povsem razbremenjen pa sem bil letos, kakor tudi cela ekipa, ukvarjanja s fotografiranjem, snemanjem in kar pač sodi zraven, dejansko nisem s svojim aparatom naredil niti ene same slike, kar se mi na maratonu še ni zgodilo.

Ampak tokrat je obstajal tehten razlog za ta izpad – z nami je bila namreč tudi Marjana Kovačič, pisateljica, pesnica, blogerska kolegica, simpatična celjanka, ki je tokrat na maratonu prevzela vlogo fotoreporterke in, kar je res je res, svojo vlogo več kot odlično izpeljala.

Najlepši, in obenem tudi najmanj naporen, del maratona pa se je zgodil od prihodu v Koper, kjer smo že po tradiciji zasedli teraso lokala proti morju in sta se nam pridružili moja mala Koki in moja najdražja, ki sta z nami odpedalirali naprej, dodatno veselje pa je sledilo na poti v Izolo, kjer sta se nam pridružili še Simonova in Igorjeva hčerkici, torej skupaj še tri 6 letne pupete, naše potomke, in 3 odrasle pupete.

In ko smo v Izoli odpeljali še častni krog okrog krožišča, katerega je z budnim video očesom zabeležila Dušanova Nena, je napočil čas, da parkiramo, se vsedemo za mize, prisluhnemo kratkemu, vzgojnemu, a jedrnatemu nagovoru očeta maratona Dušana, ki nam je podelil tudi priznanja za vse kapljice znoja, in potem sprostimo tisto tako pričakovano pivo po grlu in zapolnimo želodčke z morskimi dobrotami, ob prijateljskem klepetu.

Moje kolo, ki je častno odslužilo ta maraton pa je končalo….Ja, na odpadu lokalne komunale. Dva dni kasneje. Ni bilo več kaj popravljati.

In za konec se iskreno zahvaljujem vse sodelujočim na 7.DrMagnum maratonu za tovarištvo, prijetne trenutke in nepozabno doživetje. Naslednje leto pa na novo zmago in seveda si vabljen/a v maratonsko druščino tudi ti…..

Don Marko M