Pa skočimo v 2015…..

Zadnji zapis letos je zgodba. Drugačna. Lahko je ali bi bila tvoja, moja, njena, njegova. Zgodba resničnega življenskega dogodka, ker so itak vse zgodbe življenske. Ker čas ne popušča času…..

Premikam čas 60 let nazaj. Spomladansko jutro. Sončni žarki so zagnali utrip v majhni vasici 200terih duš, ki je samevala ob vznožju visokega kamnitega hriba, na katerem ni bilo vidnih sledi grmovja ali drevja, celo trave ne. Sam kamen.

V vasici, ki je sicer imela v sebi vso modrost in primitivnost vaškega življenja, so ljudje živeli skromno. Od svojih pridelkov sicer niso bili lačni, a siti tudi ne. To jutro bi lahko postal običajen dan, a ni….

Le nekaj dni prej je Dashrath dopolnil 18 let. Na videz ni prav v ničemer izstopal od ostalih mladeničev v vasi, pa tudi drugače ne. Tega dne je bila drugačna le njega garderoba. Poročna.

Falguni, simpatična rjavooka temnih dolgih las, ki je Dashrathu pospešila srčni utrip že ob sami misli nanjo, ga je v svoji belini čakala na sredini vasi, obkrožena z vaščani. Ko ga je videla prihajati so se ji zašibile noge. Bil je vse, kar si je želela.

Vaški starešina je poročni obred opravil sicer skladno tradiciji, a v zgolj dobrih 10ih minutah, v naslednjih 15ih minutah so jima vaščani še čestitali in poročnega slavja je bilo konec. Ljudje so odhiteli na polja ali so odgnali svoje kozje črede na pašo. To dvoje je bilo praktično vse, od česar so v vasi živeli.

Dashrath in Falguni sta bila tega dneva oproščena dela, privoščila sta si še poročno noč in naslednje jutro sta bila tudi onadva spet del vaškega delovnega utripa, razlika je bila le, da sta poslej skupaj vstajala.

Njuna prva 4 leta so minila v ljubezni, razumevanju, skratka sreči in običajnem delovniku, v katerem sta skupaj ali izmenjaje obdelovala polje in pasla svojo kozjo čredo. Ustvarila sta si tudi mali domek, ki je upravičeno nosil ta naziv, saj je bil, pozidan iz kamna bližnjega hriba, zgolj ena malo večja soba s streho.

Tistega jutra se Dashrath ni počutil dobro in pastirsko vlogo je prevzela njegova žena. Koze je odpeljala na pašnik pod tisti skalnat hrib in še preden si je utegnila malo posedeti na eni od skal, so ji tri koze ušle na hrib.

‘Če uidejo preko hriba, jih ne vidim več’, si je rekla Falguni, se pognala po skalah v hrib in na polovici le tega koze ujela. Zasopihana jih je usmerila nazaj v dolino. Sledila jim je le nekaj korakov, ko ji je spodrsnilo na skali in kotalenja po skalah proti dolini ni mogla več preprečiti. Preprečila ga je šele ena od skal ob katero je Falguni trčila z glavo. Nepremično je obležala.

Sosedov fantič, ki je takisto pasel koze ob vznožju hriba, je spremljal dogajanje in stekel po hribu v pomoč Falguni, kmalu zatem pa, kričoč po vasi, do Dashratha. Z nekaj možmi so prinesli Falguni, ki je sicer še dihala, a grdo potolčena in v nezavesti, v dolino.

Hiteli so pripravljati konjsko vprego, da bi jo odpeljali v bolnico, ki je bila resda oddaljena samo kilometer čez ta skalant hrib, a zato 60 km po cesti okoli njega.
Dashrath se je za trenutek zazrl v ta kozji hrib. Če ga ne bi bilo, bi do bolnice potrebovali največ pol ure. Dolga leta so vaščani prosili oblast, da jim prebije cesto skozi hrib in skrajša pot za 60km do bližnjega mesta, a oblast je bila gluha.

Dashrath je držal nezavestno najdražjo v naročju. Držal in gledal njeno življenje, a videl življenje, ki odhaja iz nje. Prišli so do skoraj polovice poti proti bolnici, ko mu je izdihnila v naročju. Vrnili so se in opravili pogreb.

Naslednjih nekaj let je Dashrath spremljal koze na pašo. V vasi ni praktično z nikomer več govoril. Bile so samo še koze in on. In dnevna, urna, minutna bolečina pogrešanja najdražje vsakič, ko je pogledal v tisti hrib. Bolečina, ki mu ni dala dihati, bolečina, ki ga je spravljala norost. Bolečina pogrešane ljubezni….

Tistega jutra je, po še eni neprespani noči, vstal odločen izpeljati spremembo. Vedel je, da mora za ceno spremembe spremeniti sebe.

Sovaščanom je prodal koze. Vse. Zajahal je konja in se odpravil v tisto 60 km oddaljeno mesto. Tam je zavil v trgovino z orodjem in kupil sekač, večje kladivo in vrv.

Naslednje jutro si je že ob prvih sončnih žarkih naložil vrv preko ramena, v eno roko sekač, drugo kladivo in stopil v tisti hrib. Tam, na polovici, je znova podoživel svojo najdražjo v naročju. Stisnil je močneje orodje v roki in stopal naprej. Prišel je na vrh hriba.

Pogledal je svojo vas pod hribom na tej strani. Potem se je obrnil in pogledal na tisto nesojeno mesto usode pod hribom na drugi strani. Da, to je edini način.

Odložil je vrv, spustil koleno na tla, z levo oprijel sekač, z desno kladivo. Nastavil konico sekača na vrh gore in zavihtel kladivo nanj. Prvi koščki skale so odleteli na vse strani. Občutek olajšanja. Začel je tolči po sekaču. Tolkel je in tolkel, neumorno.

Sonce je začelo padati v večer, ovil je vrv okoli ene skal in jo razpustil proti dolini. Z njeno pomočjo mu je šlo lažje navzdol, naslednjega jutra pa navzgor, ko je na vrhu nadaljeval svoje klesanje. In tako dan na dan….

Sosedje vaščani mu niso prizanašali. Prve tedne so se mu posmehovali. Po mesecu so se že začele širiti govorice, da se mu je zmešalo. Tisti versko navdihnjeni so videli v njem vpliv demonov. Nobene vzpodbudne besede ni bil deležen. A on je še vedno vsako jutro vstal, odkorakal na hrib in tam klesal njegov vrh. V svetlih lunah tudi ponoči.

Dan na dan, teden na teden, mesec na mesec, leto na leto. Minilo je 10 let. Vrha hriba ni bilo več. Sekač in kladivo v njegovih rokah sta ga razbila in pokazali so se prvi obrisi utora. Hrib je vidno sklesal na polovico.

Takrat mu je par vaščanov priskočilo prvič na pomoč. Če zmore on sam, skupaj zmoremo več in hitreje. Sčasoma se je na izginjajoči skali hriba, ki je bil vedno bolj podoben prehodu, začelo izmenjevati vedno več vaščanov, ki so mu pomagali. Dan na dan…

22 let potem, ko je njegovo kladivo prvič udarilo po sekaču v hrib, je gledal pred seboj še zadnji kos skale. Naslonil je sekač nanj in zamahnil s kladivom. Kamen se je razletel. Vaščani ob njem niso skoparili z vzkliki navdušenja in trepljanja po ramenih, tudi z objemi in kakšno solzo sreče.

Vstal je. In pogledal to 9 metrov široko in 110 metrov dolgo izklesano cesto skozi hrib. Zdaj se mojim vaščanom ne bo treba več voziti 60 km okoli hriba do mesta, zdaj bodo lahko šli le dober kilometer čez hrib, pa bodo tam.

Spustil je sekač in kladivo iz že tako učvrščenih dlani, da se jih niti žulji že dolgo niso hoteli več oprijemati, razširil roki in zakričal, da je odmevalo skozi dolino. Krik ljubezni, krik zmage.

Krik, zaradi katerega ne bo nikomur več potrebno doživljati zgodbe, kot sem jo sam s svojo najdražjo. Da, to je bil edini način…..

Ekola, s to zgodbo smo prifurali do letošnjega konca in Hvala ti za tvoj neprecenljiv prispevek temu posebnemu blogerskemu letu. Privoščim ti  drzno, srčno, zabavno, sonca polno 2015 – srečno !

Don Marko M

2015 blog Don Marko M

6 nepozabnih je do tvojega trenutka povedalo za zapis “Pa skočimo v 2015…..

  1. Mucek,vse najboljše od mene,mojega Medota in mojih Kombinatk za tvoj rojstni dan.še dosti najboljših blogerskih zgodb in bodi še najprej takšen kokolič. Srečno tudi tvojim puncam !! 🙂 🙂

  2. Čudovito, ganljivo….. Hvala ti Marko, da nas tako lepo razvajaš s svojimi zapisi, naj ti bo 2015 Srečno in Zdravo leto 🙂 big kisss 😉 (cmook cmoook se smešno bere) 🙂 hihihiii

Leave a Reply

Your email address will not be published.