Tovarna sladkorja Ormož je bila v Jugoslaviji zgodba o uspehu, v samostojni sloveniji je postala zgodba o neuspehu. In to enormnem, sramotnem neuspehu…..
Vse do leta 1990 je imela naša mala podalpska kar 87% prehrambeno samooskrbo in smo bili, kot cela Jugoslavija, praktično samozadostni. Danes v 2016 in po 12ih letih v EU znaša naša prehrambena samooskrba le še 24%.
Praktično vse naše prehrambene gigante in ugledne blagovne znamke, znane po celem svetu, ki so nastali še v Jugi, so “naši” levi in desni komunajzarji razprodali za izginule milijarde in postali smo revna država. Ja, dovolili smo jim. Sam sem sicer prepričanja, da je država, ki ne premore večinske samooskrbe in svoje vojske, obsojena na propad. Razen če ne postane hlapec kakšne večje, kar je spet propad….
In zgodba o tovarni sladkorja Ormož je le ena od nekoč uspešnih, danes pa sramotnih podvigov “naših” levo-desnih politikov, kakor tudi tistih, ki so jih konstantno volili.
Pisalo se je leto 1977, ko se je v okviru združenja Slovin in fonda “sladkorni dinar”, kar so bila sredstva domačih in tujih kreditov ter prispevkov, začela graditi edina slovenska tovarna sladkorja Ormož.
Leta 1979 je bila gradnja, v predvidenem roku, uspešno zaključena in leta 1980 se je pričela predelava sladkorne pese. Poslovanje je bilo zelo uspešno in leta 1989 so bili odplačani vsi tuji in domači krediti za izgradnjo. Številni kmetje so udobno živeli na račun sodelovanja s tovarno, saj jim je odkupila vso sladkorno peso in trs.
In potem se je začelo…..Leta 1994 se je začelo – uradno povedano – preoblikovanje tovarne v delniško družbo, dejansko pa se je začelo nje ropanje predvsem takratne vodilne LDS, ki je zamah dobilo 1996, ko so se delnice Tovarne sladkorja d.d. uvrstile na Ljubljansko borzo in leto kasneje je večinski delež tovarne prevzela nizozemska korporacija COSUN iz Brede, katere je dolga leta, kot pač še vedno velja za tuja podjetja, s številnimi subvencijskimi milijoni zalagala naša država.
Ker tujci pač niso neumni in še nobeden od njih ni prevzel slovenskega podjetja brez zagotovila države, da jim z milijonskimi subvencijami financira slovensko delovno silo, poleg ostalih davčnih olajšav, dobiček pa potem kakopak obdržijo povsem zase.
janez janša je dokončno potopil tovarno sladkorja Ormož
In s tem tudi slovensko samooskrbo s sladkorjem. Dejstvo je pač, da bi lahko naši parlamentarci, kot to čarajo z recimo NLB, kadarkoli odkupili delnice ormoške tovarne od COSUNa, a jih niso. Ravno nasprotno.
Leta 2006, torej v sredini prve janševe vladavine, je EU izdala uredbo o sladkornih kvotah, ki je določal koliko sladkorja lahko proizvede posamezna članica EU in katera je brez vsakega dvoma favorizirala dvig proizvodnje sladkorja v Nemčiji, Franciji, Belgiji, Nizozemski in Avstriji, po drugi strani pa povsem onemogočila proizvodnjo manjših članic, kot je recimo Slovenija.
Seveda je janša s svojo vlado imel vse možnosti zavrniti izvajanje te direktive z več kot jasnimi in enostavnimi argumenti, a ni in se je hlapčevsko upognil. V to zahvalo in zaradi nadaljnega onemogočanja proizvajanja slovenskega sladkorja je EU namenila Sloveniji leta 2007 dobrih 38,9 milijona € sredstev, za kar je morala Slovenija v zameno zapreti ormoško tovarno, a tudi razmontirati vse sladkorne silose, številni kmetje in delavci pa so kakopak ostali brez dela.
Sledil je še janšev klasičen slovencizem – politiki so Tovarni sladkorja Ormož s spremembo načrta prestrukturiranja dovolili zgolj delno razgradnjo tovarne, kar je bilo v nasprotju s sprejetim dogovorom z EU in bi morali o tem obvesitit Bruselj.
A ga po slovensko lopovsko niso obvestili, saj bi to pomenilo za Slovenijo in COSUN (lastnika tovarne v likvidaciji) prejetje bistveno manj milijonov od EU. In tako so bili po slovensko lopovsko lepo tiho, ter počrpali vseh 38,9 milijonov.
Obenem pa so v lakomnosti pozabili, da evropski inšpektorji, za razliko od naših, svoje delo opravljajo, kar je pripeljalo do tega, da so evropski inšpektorji ugotovili neskladnost med slovenskim načrtom poslanim v Bruselj in stanjem razgradnje tovarne v naravi.
Za nameček pa je od 38,9 milijona € sredstev namenjenih Sloveniji, kar 35 milijonov pobral COSUN in provizije razdelil med janševe politike, preostale 4 pa se je namenilo prestrukturiranju kmetij, ki so se ukvarjale s pridelavo sladkorne pese.
Tako smo ostali, po janševi zaslugi, brez edine tovarne sladkorja, brez svojega sladkorja in še s številnimi delavci na zavodu, ter kakopak priznanjem EU – slovenski goljufi in lopovi. To ni bila le janševa napaka, pač pa kar izdaja države in državljanov. Le ena v nizu….
Od leta 2006 je tako naša mala podalpska 100% odvisna od tujih trgov, saj svoje tovarne sladkorja, ki je bila celo ena naših najdobičkonosnejših kultur, nimamo več, paradoksalno pa se je cena sladkorja od 2006 do danes dvignila za dobrih 60%, kar so dvigovali Nemci in Francozi, ki so lahko pridelovali največ sladkorja.
Popoln fiasko, popolna sramota, popolna težko popravljiva škoda, vojaka janše in njegovih oprod v vladi 2004 – 2008. Žal le ena od sramot in namerne povzročene škode državi in državljanom v nizu in jasno je, da mora priti dan, ko bodo tej osebki morali kazensko odgovarjati za ta dejanja. Pa ne le z nekaj dnevnih dopustom v odprtem oddelku Slovenske vasi…..
Slovenija ni podrla silosov, zato mora vrniti 9 milijonov EU
Zdaj pa skočimo v sedanjost in v opletanje z meglo ministra Klemenčiča, ki glumi popolno budalo in brije norce iz državljanov s poskusom disciplinskega pregona pravobranilca Lucijana Bembiča, katerega obtožuje krivde, ker mora Slovenija vrniti EU 9 milijonov.
Pri teh 9ih milijonih ne gre za nobeno kazen, kot so prodajali meglo tako Klemenčič, Mramor, Cerar, Židan in še kdo od teh velemojstrov, pač za vračilo denarja zaradi neizpolnjenih pogodbenih določil.
Evropska komisija je namreč leta 2010 v reviziji ugotovila, da Slovenija ob prejetju 38,9 milijona € sredstev EU leta 2007, za opustitev proizvodnje sladkorja in prestrukturiranj, le te ni izpolnila v celoti, saj ni podrla sladkornih silosov v Ormožu in zato mora vrniti 25% od te izplačane pomoči, kar znaša 8,7 milijona €, torej nekaj manj kot 9 milijonov.
Klemenčič pa meša meglo in zahteva disciplinski postopek zoper pravobranilca Lucijana Bembiča. Disciplinska tožilka, pa je Klemenčiču lepo povedala, da disciplinskega postopka zoper Bembiča ne bo vložila, ker zakon o državnem pravobranilstvu ne določa, po katerem postopku se vodi disciplinski postopek. Klasika slovenske zakonodaje pač, katero je itak treba v celoti porušiti in na novo postaviti…..
Za Klemenčiča je sporno, ker je Bembič zamudil 2 dni z ugovorom zahtevi Evropske komisije po vračilu 9 milijonov. Prav, čeprav ni prav, zamudil je dva dni, za to je kriv, ampak dajmo še enkrat ponoviti :
“Evropska komisija je 2010 v reviziji ugotovila, da ob prejetju 38,9 milijona € sredstev EU leta 2007, za opustitev proizvodnje sladkorja in prestrukturiranj, Slovenija le te ni izpolnila v celoti, saj ni podrla silosov in zato mora vrniti 25% od te izplačane pomoči, kar je 8,7 milijona €”.
Na kaj naj bi torej pravobranilec Bembič ugovarjal ? Silosi še vedno ponosno stojijo v Ormožu tudi v 2016. Silosi še vedno stojijo, zanje oz. zaradi njih nepodrtja je izrečena zahteva EU za vračilo 9 milijonov od že prejetih 38,9 zaradi kršenja pogodbenih obveznosti.
Na kaj in zakaj sploh bi se torej Bembič sploh moral pritožiti ? Evropska komisija je bila celo tako prijazna, da je dala Sloveniji dodaten čas od 2010 do 2015, da se tej silosi podrejo in tako ne bi plačali oz. vračali nič. In ker se silosi niso podrli, so, logično, izrekli zahtevo po vračilu sredstev.
Torej – imamo janeza janšo, ki je brez vsakega ugovora, brez domoljubnega ponosa in brez jajc s svojimi oporodami osramotil državo in državljane z goljufijo, da bi lahko prejeli 38,9 milijona € za ukinitev tovarne sladkorja Ormož in uničenje slovenske samooskrbe s sladkorjem.
Potem imamo vlado janeza janše, ki je nizozemskemu COSUN podarila kar 35 milijonov od teh 38,9 milijonov €, kar je povzročilo, da je potem zmanjkalo tega EU denarja za izvedbo vseh potrebnih ukrepov za zaprtje tovarne in smo državljani morali doplačati še slovenskih 18 milijonov. A silosi še vedno stojijo.
Janša silosov, kot je bilo, v zameno za prejetih 38,9 milijona, zahtevano od EU, ni podrl ne v prvi, ne v svoji krajši drugi vladi.
In kaj bi torej moral pravobranilec potem takem spisati v ugovoru EU ?
Mogoče – “Spoštovana EU, ugovarjamo vračilu 9ih milijonov od prejetih vaših 38,9, čeprav smo se pogodbeno k temu zavezali, ker pri nas v Sloveniji velja krovna direktiva naših parlamentarcev, ki nam narekuje, da se nam jebe za izpolnitev vsake pogodbe takoj v trenutku, ko prejmemo denar. In jebe se nam za silose, nosite si jih sami. Bodo državljani plačali 9 milijonov. Hvala za razumevanje….”
Don Marko M
Še malo branja, če nisi suženj časa...
- Zakaj so dojenčki v zaporu....
- Novak Đoković - da, Nole je postal največji tenisač vseh časov.....
- 15 let bloga Don Marko M.....
- Športnik leta Slovenije 2021 Tadej Pogačar, košarkarska reprezentanca nezasluženo.....
Noro dobro napisano! Čestitke!!