Alenka Bratušek, ki je s svojimi dejanji v političnem delovanju, ki so postala dejstva, postala sinonim odgovora, zakaj vsaj 98% državljanov naše male podalpske nikoli več ne bo na premiersko ali predsedniško mesto izvolilo ženske, daje od sebe še zadnje tragikomične vložke……

In s populističnim nabiranjem političnih točk za obstanek v parlamentu, za vsako ceno, Alenka Bratušek nadaljuje na račun naivnih, na srečo minimalnega števila, državljanov, katerim tokrat ponuja – zahtevo za referendum o denacionalizaciji. In to posvetovalnega, ne zakonskega.

Skratka, še en vaginin dim Bratuškove več in še en njen in Zavezništva manever v zaščito in korist nadaljnega bogatenja slovenske RKC na račun vseh državljanov, zgolj to je končni cilj Bratuškinega pozivanja k denacionalizacijskem referendumu.

Denacionalizacija je največji rop slovenstva v zgodovini nazaj in naprej

Ko govorimo o denacionalizaciji v Sloveniji, brez dvoma govorimo o največjem in najbolj brutalnem ropu slovenstva vseh časov in da je zadeva še bolj brutalna – ta rop vseh ropov so zakuhali – Slovenci. Pedigrejski. Osamosvojitveni junaki. Nobena država v Evropi ni denacionalizacijsko vračala premoženja v naravi (s plačili in obveznicami pač), naši CD “heroji” osamosvojitve pa so zmogli tudi to. In še več…..

In ko govorimo o denacionalizaciji (ki je zgolj bolj “intelektualen” izraz za privatizacijo) v Sloveniji, potem govorimo predvsem o skrajno podli, neumni, nedomišljeni izvedbi, krivičnosti in namernem oškodovanju državnega in državljanskega premoženja, v breme plačevanja državljanov naše male podalpske tam nekje do leta 2050. Če se ne bo prej zgodilo ljudstvo, kakopak brez Bratuškove, ki je pomemben sokrivec za to denacionalizacijsko škodo.

Po 25 letih so nekatere zadeve že jasne, ostale pa se izjasnjujejo. Le to še ni jasno, zakaj državljani te države še vedno volijo in ohranjajo v parlamentu krivce za to denacionalizacijsko katastrofo.

Zaradi denacionalizacije je brez služb ostalo preko 35.000 državljanov, vsak od teh je imel oz. ima družino, mnogi od njih se še do danes niso pobrali iz socialne ogroženosti. Zaradi denacionalizacije smo državljani že plačali preko 10 milijard € za odškodnine, poleg vrnjenega premoženja in še najmanj toliko odškodninskih plačil, predvsem slovenski RKC, nas še čaka.

Dodatno krivico je denacionalizacija povzročila tudi tisočem lastnikom zemljiško – nepremičninskega premoženja, ki so ga v Sloveniji, a pod Jugo, povsem zakonito kupili, ga pošteno plačali, a v denacionalizaciji so ga morali oni sami (in ne država) vračati v svojo škodo, saj so bili razlastninjeni in še brez vsakega centa, kar so vložili v nakupe in vzdrževanja.

Denacionalizacija bi morala biti, po vseh parametrih in zakonih, zaključena najkasneje leta 2005. V letu 2017 še vedno traja in čeprav je zaključenih večina, dobrih 99,6 %, denacionalizacijskih zahtevkov, se tisti najtrši in najdražji oreh skriva ravno v teh 0,4 % zahtevkov, najbolj zapletenih, katerih poln izkupiček dodatno sanja slovenska RKC.

In jasno je, da se tega denacionalizacijskega ropa slovenstva ne bo dalo rešiti z obstoječo parlamentarno garnituro, ker je le ta večinsko že 26 let generalni del tega problema in nikakor rešitev.

Izvirni greh denacionalizacije je leta 1991 spočel Lojze Peterle z DEMOSom

Zakon o denacionalizaciji (a tudi povezan zakon o privatizaciji) je konec leta ustvarila in pospešeno sprejela vlada Lojza Peterleta, torej DEMOSa, sestavljena iz Slovenske demokratične zveze (SDZ – današnji DS), Socialdemokratska zveza Slovenije (SDZS – današnja SDS), Slovenski krščanski demokrati (SKD – današnji NSi ), Slovenska kmečka zveza (današnja SLS), Slovenska obrtniška stranka (danes LS) in Zeleni Slovenije.

Po 2eh letih, je bila spomladi 1992 Lojzu Peterletu in njegovi vladi izglasovana nezaupnica, a glavnina škode je bila že povzročena, v podobnem denacionalizacijskem stilu pa je nadaljevala tudi vlada Janeza Drnovška. Obe vladi in vse naslednje, sicer istih posameznikov, sta v privatizacijskem postopku povsem zavestno oškodovali družbeno premoženje, torej državljane, za preko 20 milijard € in to še ni končni seštevek, saj privatizacija še vedno poteka tudi v 2017.

Lojze Peterle je takrat z DEMOSom zavrnil Mencingerjevo verzijo privatizacije, ki je za podjetja predvidevala tudi možnost lastništva delavcem, namesto tega je najel ameriškega ekonomista Jeffreya Sachsa, ki je s svojim eksperimentom modela privatizacije, ki je omogočal tudi menedžerske odkupe, pogorel v vseh drugih postsocialističnih državah, kjer so njegov model zavrnili, ga je pa Peterle z DEMOSom edini sprejel. Račune plačujemo še danes…..

A na račun denacionalizacije jih plačujemo zgolj zato, ker je Peterletova vlada v zakon o denacionalizaciji vtaknila tudi člen, po katerem je bila država dolžna rešiti vlogo in izdati odločbo denacionalizacijskim upravičencem v – 12ih mesecih. Ja, v enem samem letu.

Ob 40.000 upravičencih je to seveda – Misija nemogoče. In tega se je, upam si trditi, zelo dobro zavedal tudi Peterle s svojim DEMOSom. Še bolj si upam trditi, da so se v bistvu pred sprejetjem denacionalizacijskega zakona tega zavedali prav vsi tedanji (eni še sedanji) parlamentarci in predvsem so se zavedali, da bo največji denacionalizacijski upravičenec ljubljanska nadškofija in druge pravne osebe slovenske RKC, ki bo tako postala največji neoliberalni tranzicijski tajkun v naši mali podalpski.

In ne le največji, zavedali so se tudi, da bo ravno “bitka” dokazovanja najbolj zajetna in kompleksna ravno za zemljišča in nepremičnine RKC, kar je že po avtomatizmu pomenilo, da bo slovenska RKC zaradi dolgotrajnih postopkov pobirala najbolj zajetne milijonske odškodnine od države, državljanov, pred končnim vračilom. Ja, pomladniki “osamosvojitelji” so izvedli neoliberalen pogrom nad svojimi 2 milijoni nedolžnimi državljani in državo zgolj zato, da so omogočili RKC plemenitenje premoženja in za to še vedno nekaznovano in z nasmehom na ustih hodijo mirno naokoli.

Slovenska RKC je zahtevala in tudi dobila 18 % državne (obdelovalne) zemlje, 28 % gozdov, 11 % stanovanj, 15% poslovnih prostorov in 9% stavbnih zemljišč od celotnega za denacionalizacijo predvidenega premoženja.

Ob tem je država različnim pravnim subjektom RKC zaradi zamud pri denacionalizaciji plačala že skoraj 200 milijonov, ampak to niti ni tako velik problem, saj bo tisti pravi velikanski pok šele prišel, ko bo treba izplačati odškodnine še preostalim predolgo čakajočim upravičencem.

Izplačilom odškodnin je namreč treba na glavnico prišteti še pripadajoče obresti, ki kakopak te že itak vrtoglave milijonske zneske praktično podvojijo in povprečno bo tako vsak izmed 40.000 upravičencev prejel 3,3 milijona € odškodnine, večino tega povprečja RKC. Si že seštel/a o koliko milijardah je govora ? Kar seštej, ker jih boš tudi ti plačeval/a, kot jih že, čeprav je to edino, kar boš prejel/a od denacionalizacije……

Takšnemu načinu pridobivanja denarja se reče “varna naložba” in “dolgotrajnejši je denacionalizacijski postopek, višja je odškodnina”, so se modro pohvalili v ljubljanski nadškofiji.

Posledično se je konec leta 2016 ljubljanski nadškof Stanislav Zore izrecno zahvalil (premierki) Alenki Bratušek in Ustavnemu sodišču, da sta, poleg denacionalizacijskih denarnih odškodnin, z denarjem državljanov plačala še milijardo in pol dolga Zvonov RKC in ji podarila še tisoče hektarjev gozdov. Poleg tega, da je Bratuškova v svojem pičlem premierskem letu zadolžila državljane za celih 8 milijard.

Denacionalizacija dodatno tlakuje v bankrot te države

Dober vodja, politik, pripaden svojemu narodu in državi, bi seveda denacionalizacijo izvedel neprimerno bolj v maniri dobrega gospodarja, skrbno, premišljeno, natančno, predvsem pa bi, kot so to naredili v ostalih, tudi postkomunističnih, državah po Evropi, za vse primere, ki, zaradi raziskovanja potrebnih okoliščin, niso izvedljivi v zaključek v enem letu, podaljšal ta rok na 10, 20, tudi 30 let, ob čemer do končne izdaje odločbe upravičencem ne bi pripadala nobena odškodnina, predvsem pa se zemljo (gozdove, pašnike, itd) in nepremičnine, ki so v interesu države, ne bi vračalo v naravi, pač pa izključno z denarnim poplačilom, seveda v protivrednosti, ki je za ta zemljišča in nepremičnine veljala leta 1945.

Vem ja, leta 1945 je bilo, razen cerkva in triglavske zahodne stene, zaradi posledic vojne, praktično vse od 1991 vrnjeno denacionalizacijsko – nič vredno. Ampak po tisti vrednosti bi morali vračati. Ker takratna nacionalizacija je za 45 let povzročila, da sta država in državljani vse tisto uničeno popravili, uredili, obnovili, zgradili na novo in vsa ta leta tudi vzdrževali v optimalnem stanju, od nepremičnin, do zemljišč, gozdov, itd.

In večina denacionalizacijskih upravičencev je 1991 potem prišla na neko novo, urejeno stanje, ki je bilo ocenjeno na vsaj 10x višjo ceno, kot je bilo vredno 1945 in namesto, da bi država vsa ta dolgoletna vzdrževanja denacionalizirancem zaračunala v poplačilo, jim je priznala to novo 10x višjo vrednost brez vsake obveznosti stroška in temu primerne so tudi višine odškodnin, ki so jih ali jih še in jih bodo prejemali tej upravičenci.

A naj zveni še tako čudno in čeprav mi gre zelo težko izpod tipkovnice, dejansko za prejemanje milijonov odškodninskih € iz denacionalizacije načeloma sploh ni kriva RKC (kriva je le za pogoltnost), saj te odškodnine so, nastajajo in še bodo zgolj zaradi zamujanj uradnih organov pri izdajanju denacionalizacijskih odločb in generalni krivec, da do le teh prihaja, je na prvem mestu že omenjena Peterle DEMOSova vlada in njeni kadri, ki še danes vetrijo po parlamentu, celo evropskem, namesto v podzemnih celicah Dob-a družabno igrati monopoli s podganami.

Bratuškin posvetovalni referendum o denacionalizaciji – NE, niti pod razno !

V naši mali podalpski sta najbolj znani dve obliki referenduma – zakonodajni in posvetovalni, cenovno pa stane 4 milijone vsak.
Zakonodajni referendum enostavno pomeni, da to, kar državljani večinsko obkrožimo na takšnem referendumu, potem postane tudi uradno zapisano na papirju naše zakonodaje.

In imamo še – posvetovalni referendum. Jaz mu enostavno pravim “jebanje na suho”.
Posvetovalni referendum, kot je bil recimo tudi tisti o zaprtih trgovinah v nedeljah, namreč nima prav nobene zakonodajne moči, ne vpliva, za nikogar zavezujoč, ampak je zgolj neka oblika gostilniške debate, ko se po 7 rundi razvije v “eh, kako nam je bilo dobro včasih”, v 9 rundi pa se že kujejo prostozidarski načrti, kako se bo naredilo obči mir v svetu. In naslednji dan pride streznitev, z mačkoni in tigri……

In ravno slednjo referendumsko, posvetovalno, obliko zahteva Bratuškova s svojim Zavezništvom.

Dajmo se torej vprašati – kje je bila Bratuškova, ko se je RKC vračalo, torej denacionalizacijsko podarjalo naše gozdove ? Kje je bila, ko se je RKC podarjala naša rodovitna zemlja ? Kje je bila, ko je RKC podarjala milijarde ?

Ah, kje le….. Bila je v Italiji na usklajevalnih pogovorih pri Francu Rodetu. Bila je na slavnostnih pojedinah s člani Slovenske škofovske konference. In da, v maniri eskort dame je orgazmirala na obisku pri – papežu RKC.

Jasno je tudi slepemu, da je motiv Alenke Bratušek in njenega Zvezništva z vpitjem po tem posvetovalnem denacionalizacijskem referendumu zgolj in edino ceneno nabiranje političnih točk, ker ji je pač jasno, da je za naslednje volitve odpisana, čeprav še vedno ni razkrito, kako ji je sploh uspelo ta mandat priti v parlament, potem ko je imela še dan pred volitvami le pičlih 1,2% podpore volilcev.

Kot je jasno, da Bratuškova zahteva denacionalizacijsko vračilo zgolj v denarju ravno zdaj, ko je do zaključka denacionalizacije ostalo le še 0,4 % primerov in tej so komplet v domeni RKC.

Bratuškova torej zahteva, da se narod referendumsko, posvetovalno seveda, izjasni, da želimo slovenski RKC dejansko plačati vse odškodnine za 25 let nazaj, z obrestmi vred, za nameček pa jim še plačati te preostale 0,4 %, spet z obrestmi, namesto vrniti v naravi.

In ne, ni govora o “par milijončkih”, ki bi jih državljani tako “ala Bratušek” plačali slovenski RKC namesto vračila v naravi, pač pa o 8 – 9 milijardah €. Ker, kjer Bratuškova kaj predlaga, to potem štejemo v milijardah povzročene škode državljanom, to so že videna dejstva.

Dejansko bodo temu referendumskemu pozivu Bratuškove nasedli le skrajno naivni in tisti, ki jo pač morajo podpirati po strankarski dolžnosti, kar enostavno pomeni, da v kolikor bi Bratuškova uporabila veljavno zakonodajo za referendum in morala sama z Zavezništvom zbrati potrebno število podpisov v narodu, potem posvetovalnega referenduma itak ne bi bilo in ker se tega še kako zaveda, zahteva od kolegov v DZ, da sprožijo ta referendum.

Moje mnenje je, da v tem trenutku potrebujemo nek povsem drugi referendum in to zakonodajni, z enostavnim vprašanjem : “Ali se strinjaš, da Alenka Bratušek z Zavezništvom kazensko odgovarja, s svojim premoženjem in zaporno kaznijo, zaradi vse povzročene moralne in materialne škode državljanom Slovenije ?”. Imena v vprašanju seveda lahko smiselno prilagodiš in vstaviš tudi Lojze Peterle, SD, SDS, LDS, itd….

Kot je moje mnenje, da odločno nasprotujem temu Bratuškinemu populističnemu referendumu in tako bi mislil tudi, če bi ga takšnega kdorkoli drugi poskušal vsiljevati.

In zato pravim – NE ! Noben posvetovalni referendum “ala Bratušek” ni potreben.

Bodimo taktično praktični – tudi teh preostalih 0,4 % denacionalizacijskega zahtevka slovenske RKC naj se jim, kot vse prej, vrne v naravi. In to takoj. Ker vsako dodatno zavlačevanje v naslednja leta bo pomenilo le še dodatna odškodninska plačila RKC, ki bo tako dobila in premoženje v naravi in še milijarde odškodnine, kakopak iz žepov nas nič krivih državljanov. In potem, ko se RKC vse vrne v naravi, lahko začnemo novo, tokrat težko kategorno igro…..

Ostajam čvrsto v prepričanju, da je treba denacionalizirano premoženje, podarjeno slovenski RKC – nacionalizirati. Brezplačno. Zato ker so ga dobili na predvsem nedokazan in nezaslužen način, pa ker si to podarjeno premoženje slovenske RKC v naravi v bistvu lasti Vatikanu, torej neka druga država in to na našem ozemlju, pa tudi zato, ker slovenska RKC teh naših naravnih gozdov, voda, planin, travnikov in obdelovalne zemlje sploh ne rabi, nenazadnje je vodilo krščanstva skromnost in toliko nagrabljenega premoženja slovensko RKC ne uvršča med kristjane, še med sataniste ne.

Obstajata najmanj dva načina, kako vse denacionalizacijsko slovenski RKC podarjenega vrniti naši državi in državljanom. Da, na povsem miren, demokratičen, legalen način. Celo brez referendumov. Načina, po katerem bi predstavniki slovenske RKC ne le sami začeli vračati državljanom in državi denacionalizacijsko nagrabljeno premoženje, pač pa bi na kolenih ponižno prosili vse državljane, naj vzamejo nazaj, povsem brezplačno, vse od njih in države denacionalizacijsko pridobljeno. Za nameček bi še tiste odškodninske milijarde z veseljem pospešeno vrnili……So pač ponudbe, katerih ni moč zavrniti.

In za to in takšno izvedbo je potrebno v bistvu zelo malo – le one, ki so v parlamentu 26 let držali to denacionalizacijsko vrečo RKC, tudi Bratuškovo, zamenjati s takšnimi, ki so to brez pomislekov pripravljeni izpeljati v dobrobit državljanov naše male podlapske. Je pa res, da je treba za kaj takšnega na volitvah množično vzdigniti riti in se prenehati šalabajzersko izgovarjati, da ni koga (novega) voliti……

Don Marko M