4. DrMagnum maraton – veni, vidi, vici (foto)

Idealno. So dnevi. In so dnevi, ko se zvezde poklopijo že do te stopnje, da je vse, kar ti je storiti, zgolj se jim prepustiti. Da te zapeljejo. In peljejo. Sobotni DrMagnum maraton, 4. po vrsti, kakor cel dan, je bil natanko takšen. Idealen. Vse, ampak prav vse in vsi, je bilo na naši strani….

Od močne pozitive energije skupinske harmonije, do podiranja časovnih rekordov, pa vse do vnetih navijačic/navijačev po poti in dveh milf bejb, ki sta nam skoraj ugrabili našega Perota  za svoje potrebe, se je dogajalo in še vse v nadaljevanju….

In preden raztegnem potopisno reportažo 4. DrMagnum maratona od Ljubljane do Izole moram, ampak res moram, zavrteti film na začetek. Še pred dvemi tedni namreč nič ni kazalo, kljub želji, da bom na Dušanovem maratonu…..

Brutta me la vedo…
Razlog pa je bil, da nisem imel kolesa. Mojega Bemfija, ki je bil name prilepljen dobrih 10 let, razen v stanovanju in spalnici, celo lanski maraton je še odpeljal, so mi lani decembra ukradli. Prvič v življenju so mi nekaj ukradli. Očitno je kriza bolj resna, kot je videti…..

In potem sem mesece malo žaloval za njim, preživela sva namreč marsikaj, malo pa sem iskal kakšen njegov retro nadomestek, lahko tudi v nevoznem stanju, katerega bi sam porihtal. A nič ni takšnega se ni pojavilo….Iščem naprej.

To je seveda pomenilo tudi, da v vseh teh mesecih sploh nisem sedel na kolo in temu primerno sem imel kolesarske kondicije. Nič torej. Grozno, ti rečem.

Potem se je zgodilo. 2 tedna pred maratonom mi je najprej Dušan ponudil Igorjevo kolo za maraton. Privolil sem, a obenem zaskrbljeno brskal po kombinacijah svojega podstrešja. Bil je namreč mountajn bajk, jaz pa že omenjeno kondicije.

Ma penso positivo (perché son vivo)….
In potem se je, le teden pred maratonom, zgodil nono Simon, car naše ulice. “Tukaj ga imaš, jaz ga itak ne vozim”, mi je rekel in porinil v roke kolo. Podaril mi je svojega mountajn bajka in kolikor sem bil vesel, hvala nono Simon, toliko še vedno zaskrbljen zaradi kondicije.

Odpeljal sem do Ritoše v Izolo, vodilni kolesarski center na Obali, kjer je vsak problem rešljiv, da zamenjam zavore na zdaj mojem mountajn bajku. Skozi pogovor je postalo tudi Ritoša fantom jasno, da imam z mountajn bajkom bolj omejene možnosti za izpeljavo maratona.

Zavore smo sicer zamenjali, a obenem sem dobil tudi predlog, da bo bolje, če se odpeljem z enim njih kolesom, katere rentajo tudi turistom. Kul. Imel sem celo na izbiro, da vzamem nekaj takšnega, kot ima Dušan in bi hitreje šibal, ampak ne, namensko sem izbral turistični treking in za to dejanje se vam zahvaljujem, fantje Ritoša.

Ritoša logo (blog Don Marko M)

Scrivendo le storie della vita….
Bil sem pripravljen za DrMagnum maraton. Zdaj sem imel kolo in še kondicijsko prevoženih 20 km s kolesom, od tega sem jih 10 km kolo porival zraven, ker je počila guma nekje bogu za hrbtom. Prepuščen sem bil shranjeni zalogi kondicije, katero sem nabiral skozi leta. In sem šel na pot….

Letos že v petek popoldne, saj sem bil odločen biti točen na štartu. Večer in noč sem tako preživel pri prijatelju Dejanu in njegovi Chantal, v spremstvu pizze presenečenja in prijetnega raznobarvnega klepeta. Tnx Dejan.

Ker mi je Dušan dal na izbiro, da lahko pridem na Vrhniko, namesto v Ljubljano, sem izbral prvo. In zjutraj krenil…..

V čudovito jutro na podeželju. Vse se je prebujalo in sončni žarki so že kar lepo plesali po poljih in pašnikih. In potem sem zagledal čredico krav, ki so me kar rotile, naj jih slikam. Vzel sem si čas…

4. DrMagnum maraton 1 2013 (blog Don Marko M)

Peljal sem naprej in tam ob cesti mi je padel v oko prav lep prizor muzeja Bistra. In ja, spet sem si vzel čas. In slikal….

4. DrMagnum maraton 2 2013 (blog Don Marko M)

No, tako iskreno povedano, zlahka bi bil točen na zbornem mestu, kar seveda zaradi vidnih opravkov nisem bil, samo ne tega fantom povedati….

Na Vrhniko sem tokrat pripeljal, kot bi jo osvobodil in, v ovacijah publike, pristal v družbi čakajočih. Po objemanju vsepoprek in obveznem fotošutingu, mi je Dušan podaril obvezno opremo in izven serijsko številko – 001.

Ja, določen sem bil, da bom prvi. In dejansko sem bil celo pot. Prvi na čelu, predvsem pa prvi na začetku konca kolone.

In smo štartali. Tudi vreme je bilo naravnost idealno, tega je naročil Dušan že prej z nekimi voodooo obredi, ampak dejansko je bilo tako, da so oblaki sonce zakrili, ko smo začenjali goniti v klance navzgor, po ravnem in navzdol pa so se  oblaki umaknili in pustili soncu veselje.

Že takoj po štartu je Dušan poznavalsko ugotovil, da mojemu turističnemu kolesu manjka samo še radio. Pa sem, kot zagrižen rocker, povlekel ven gsm, izbral in pritisnil play. Ja, NNNP, saj veš

S to pesmijo, katero so v nadaljevanju prepevali še številni kolesarji, ki so nam delali družbo, smo zapedalirali v veličastni Vrhniški klanec. Že pred začetkom pa sem napovedal, da bomo letos hitrejši, kot lani, pa tudi, da ne stopim iz kolesa noben klanec.

Še sveži kot rožce smo prispeli v Logatec. Tam proti koncu le tega, ko sva z Dušanom vozila po pločniku in kramljala rame ob ramenu, pa naju začne prehitevati – traktor.

Sprva sploh nisem reagiral, a potem mi je v sekundi kapnilo. Bemti, pa to je tisti isti stari od lani s fergusonom, katerega sem prehitel v Napoleonovem drevoredu. In zdaj me prehiteva. E pa ne boš ! Prav eksplodiral sem na pedala, Dušan se je le nasmejal, Igorju in Peru itak ni bilo nič jasno, a sta sledila in traktor je ostal v ozadju.

Aja, pa ne mi reči, da se spravljam na nemočne. Jaz mu nisem rekel, naj me poskuša prehiteti. Sploh pa ima tisti ferguson 50 konjev, moje kolo pa je imelo le enega.

In smo prišli v Planino. Pred znamenite serpentine. Vse do vrha, pa še do Postojne, se nas je nabralo lepo število kolesarjev iz vseh koncev. Moram priznati, da toliko kolesarjev po poti, kot letos, še nisem videl in prav vsi so bili frendli razpoloženi, lepo pozdravili, med vožnjo smo si tudi kakšno rekli, celo našo letošnjo himno smo skupaj s Štajerci zapeli med poganjanjem.

Naš Igor se je letos še posebej strpno odrezal, saj se mu ponavadi vedno nekam mudi in tako kot Dušan, mi je tudi on podelil nekaj zelo koristnih nasvetov, katere sem uporabil med vožnjo, sploh pa jih bom za tisto, kar šele pripravljam.

Naš letošnji novinec Pero pa je itak presenetil vse, razen mogoče sebe. Hard pozitivac je gonil skozi svež in očitno dobro pripravljen. A šele, ko smo prispeli v Postojno, se je pokazalo, da je naš Pero v bistvu tudi sex bomba. Moška sex bomba.

V Postojni smo namreč imeli prvi počitek in prvi resen naval oboževalk. Medtem, ko smo se nacejali s tekočino, za razliko od lani, ko sem spil zgolj 0,5 l tekočine, sem je letos 6 litrov, je skupina oboževalk obkrožila naša kolesa. In so bejbe slikale….in slikale….

In potem so se hotele slikati. Z imetnikom številke 008. Perotova številka.

Dve milfi, švabici, sta bili že zelo vztrajni. Perota mačota je pograbila panika. Saj ne da ne bi, ampak kako to potem razložiti Petri. Pa smo ga rešili, rekli, da to niso naša kolesa in da so zelo verjetno od skupine na drugi terasi. Težkega srca, ampak sta šli.

Mi pa naprej. Proti Senožečam. Prvi klanec, kjer sem lani klonil in sestopil iz kolesa. Panorama je bila čudovita, pogled na Nanos še lepši, metuljčki so obletavali, tovornjakov ni bilo, nekateri vozniki so nam potrobili v pozdrav. Na asfaltu pa letos novost, katere lani ni bilo – rožice. Narisane rožice, v razmakih nekaj km.

Ob vstopu v senožeški klanec sem imel v glavi samo eno – letos boš ti odstopil. In tako je bilo. Grizel sem kolena. Grizel sem jezik. Krepat, ma ne molat. Na vrhu sem se mu sladko nasmejal in se spustil v nadaljevanje klanca navzdol in tisti vetrič v prsa je bil prava klima osvežitev.

Kaj kmalu smo se znašli še pred kozinskim klancem in tudi ta me je lani prepričal, da stopim iz kolesa. A letos sem bil jaz prepričan drugače. Bolj kot se je vlekel, bolj me je povlekel v izziv dvoboja. Na vrhu sem se mu nasmejal in ga res lepo pozdravil. Do naslednjič.

Takoj za vrhom smo opravili še drugi postanek in osveženi zagonili proti in skozi Kozino, spotoma še pozdravili občinstvo ob poti, ki nas je slikalo in prej, kot sem mislil, smo se znašli na vrhu Črnega kala. Ko sem zagledal morje na dlani je bil moj vrisk, kot tudi ostalih, nekaj zelo spontanega.

Od Črnega kala je potem samo letelo navzdol, no, še nekaj je bilo ravnega do Kopra, kjer so nas pričakale moje punce na tržnici. In veš kaj, trenutek, ko mi je moja mala Koki skočila v objem je biser neprecenljivosti in trenutek, ki je poplačal vse napore poti.

Po krajši okrepčitvi smo pognali še proti cilju. Proti Izoli je bilo že vse smešno lahko, v Izoli pa nas je pričakal, poleg navijačic, častni gost DrMagnum maratona Aleksander  in nas slikal v častnem krogu po krožišču v centru mesta.

Sledilo je kosilo v eni tik obmorski restavraciji, kjer nam je gostitelj, tovariš Dušan, podelil tudi priznanja za večen spomin na ta dogodek in kjer smo si, med ostalim, privoščili tudi tisto tako pričakovano pivo. Lepo, res lepo in z občutkom je steklo po grlu. Kakor tudi vse besede zabave, katere smo prijavljali.

Aja, nov rekord DrMagnum maratona znaša 5 : 55, kar pomeni, da je, primerjalno z lanskim letom, čas izboljšan za celih 30 minut. Izpolnil sem rečeno tako v času, kot temu, da nisem sestopil s kolesa v klancih.

In tukaj je bilo meni bolj malo jasno. Lani poln kondicije, pa je škripalo, letos brez, pa rekordi. Vsekakor sem bil zadovoljen ob spoznanju, da zaloge let ne poniknejo v nekaj mesecih, a vseeno sem začel že zdaj obnavljati porabljeno.

In kot sem že uvodoma prijavil, na letošnjem 4. DrMagnum maratonu je bilo vse naravnost idealno. Nekaj, kar bi si težko oprostil, če bi zamudil.

In zato iskrena hvala vsem, ki ste sodelovali z nami, ki ste mislili na nas, ki ste nas bodrili in verjeli na poti do zmage. Prav posebno zahvalo pa oddajam kolegom soborcem za prikazano odlično timsko delo in ustvarjen nepozaben dan. Vidimo se znova naslednje leto na štartu jubilejnega 5. Drmagnum maratona. Ti, ti, ti, ti, moja rožica…..

4. DrMagnum maraton 3 2013 (blog Don Marko M)

4. DrMagnum maraton 4 2013 (blog Don Marko M)

4. DrMagnum maraton 6 2013 (blog Don Marko M)

4. DrMagnum maraton 7 2013 (blog Don Marko M)

4. DrMagnum maraton 8 2013 (blog Don Marko M)

4. DrMagnum maraton 9 2013 (blog Don Marko M)

4. DrMagnum maraton 10 2013 (blog Don Marko M)

4. DrMagnum maraton 11 2013 (blog Don Marko M)

4. DrMagnum maraton 12 2013 (blog Don Marko M)

4. DrMagnum maraton 13 2013 (blog Don Marko M)

4. DrMagnum maraton 14 2013 (blog Don Marko M)

4. DrMagnum maraton 15 2013 (blog Don Marko M)

Don Marko M

p.s.
Postani aktiven in ponosen del realne zabavne druščine Hočem, da se to zapiše v Ustavo !

Deli:

6 nepozabnih je do tvojega trenutka povedalo za zapis “4. DrMagnum maraton – veni, vidi, vici (foto)

  1. Čestitke. Začel si letos praktično iz nič in dosegel vse. Saj sem ti govoril, da se vse naj prvo zgodi v glavi. Potem pa je vse lažje in še zabavno.

  2. Billy….tnx,krigle se že hladijo…. 🙂
    Ivonca…..tnx, pozdravi punce…. 😉
    Dušan….saj če ne bi vedel, da je vse v glavi, potem me niti ne bi bilo….. 😎 …ampak potem bi zamudil čudovito izkušnjo….

  3. Ni kaj, moram rečt, da je blo resnično super, da smo se meli dobro in da še ne vem, ali je bilo bolje oditi naprej, ali bi bilo pač bolje se prepustiti tistima dvema nemkama… 🙂 ampak, če potegnem črto, sem odločen, da se drugo leto zopet vidimo.

  4. Pero

    tisti dve švabici sta napovedali cel avtobus navijačic za naslednje leto….očitno si jih šarmiral na old fašn uej 😀 …..pod črto pa, bil si odličen soborec in naslednje leto se vidimo spet na štartu…. 😎

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *