Tokrat o tem, da tudi Francija juriša na 6 urni delovnik, obenem pa še krajši zgodovinski pregled boja od 16 urnega delovnika nekoč, do 6 urnega danes. Po zagriženosti Švedske z uvajanjem 6 urnega delovnika, so se tega zdaj lotili še Francozi….

Francoski sindikati Generalna konfederacija dela (CGT) so zagnali svoj vsesplošni napad za zmanjšanje delovnega časa iz dosedanjih 35 ur tedensko, na novih 32, torej praktično na 6 urni delovnik.

Sicer uvodoma povsem običajna debata, katero so s parlamentarci o skrajšanju delovnika začeli francoski sindikati pred meseci, se je povsem razplamtela v oster boj sindikatov in socialnih partnerjev, ko je finančni minister Emmanuel Macron izrazil določene neargumentirane pomisleke o krajšanju delovnika.

Za razliko od Švedov francoski sindikati sicer nimajo namena uvajati poskusnih obdobij za ta skrajšan delovnik, a to jim nenazadnje tudi ni potrebno, saj imajo, poleg javnosti, tudi večinsko podporo v parlamentu, kjer še posebej izstopa pravosodoni minister Christiane Taubira, ki ne neha ponavljati :

“Sanjam o svetu, v katerem nam ne bo treba delati v nedeljah, v katerem nam ne bo treba delati niti v sobotah in nedeljah. Sanjam svet, v katerem bomo delali le 32 ur tedensko in se bomo lahko tako posvetili ostalim osebam, branju knjig in odhodu v gledališče.” In seveda ni edini s temi sanjami…..

Očitno je, da je le še vprašanje kakšnega meseca, ko bodo tudi Francozi prešli na 6 urni delovnik oz. največ 32 tedensko, saj sindikati svoje trditve opirajo na že preizkušenih švedskih metodah, ki so že razjasnile, da krajši delovni čas poveča produktivnost in vpliva na boljše upravljanje delovnih procesov, kar ohranja obstoječa in avtomatično odpira nova delovna mesta.

Osvežimo spomin – Francozi so leta 2000 skrajšali delovni teden iz 40 na 35 delovnih ur, 15 let kasneje bodo očitno skrajšali na 32 oziroma 6 urni dnevno.

Delovni čas – dejstva zgodovine o delu “na uro”

V prvih 10letjih industrijske revolucije se življenja in delo moških, žensk in otrok v tovarnah in rudnikih, ki so poganjali celotna gospodarstva, niso kaj dosti razlikovala od nekoč življenj in dela sužnjev veslačev na rimskih galejah.

Šele v drugi polovici 19. stoletja so se pogoji dela nekako “normalizirali” za tisti čas, vzdignjena je bila spodnja starostna meja za delavce, da otroci niso več garali namesto se igrali, delovni teden pa je takrat štel 60 ur.

To je bilo izvedljivo zaradi izvedb planskih migracij prebivalstva podeželja v mesta, kar je botrovalo zadostni količini delovne sile za te “nove” prijeme in omogočilo delodajalcem diktiranje cen in delovnih pogojev brez nekih posebnih omejitev.

V bistvu so delodajalci že takrat z uvajanji strojne tehnologije ogrožali in zlorabljali delovno silo, saj so morali biti delavci istočasno cenejši od stroja, obenem pa so morali neprekinjeno delati, da bi lastniki izplačali vlaganja v stroje.

Uvedba elektrifikacije v industrijo pa je omogočila še praktično neprekinjen delovni proces, ki se je začel vzporedno odvijati v tovarniških halah v treh delovnih izmenah čez cel dan, vsak dan, celo leto.

150 let boja za 8 urni delovnik

Leta 1866 je Mednarodna delavska organizacija v široki svetovni kampanji zahtevala 8 urni delovnik, potem ko so 1840/50 ta urnik že okušali kvalificirani delavci Nove Zelandije in Avstralije. Nekvalificirani so še vedno garali po 12 – 16 ur dnevno.

Že leta 1810 je Robert Owen, valižanski industrialec, socialni reformator ter utemeljitelj britanskega socializma, zahteval uvedbo 10 urnega delovnika, da bi 7 let kasneje javno zagovarjal “8 ur dela, 8 ur rekreacije, 8 ur počitka”. Ti zveni znano ?

A premik se je v Veliki Britaniji zgodil šele 30 let kasneje, leta 1847, nekaj let pred Ownovo smrtjo, ko so oblasti ženskam in otrokom zagotovile 10 urni delovnik, a še vedno praktično vsak dan v tednu.

Le dobro leto kasneje kot v Veliki Britaniji, 1848, so se tudi Francozi izborili za skrajšani delovnik in sicer na – 12 ur ! Potem se je zgodil Karl Marx s svojimi tezami vplivov intenzivnega dela na delovno silo, skrajšano življensko dobo delavcev in na splošno zdravje ljudi.

Znano je, da so tovarne v nekaterih razvitih mestih v začetkih 20. stoletja še vedno operirale z delovnikom 12 – 16 ur dnevno.

A to se v tistem času ni dogajalo več v Sloveniji, saj je bil leta 1922, v okviru tedanje države SHS, objavljen Zakon o zaščiti delavcev, ki je določal 8 urni delovnik za vsa industrijska podjetja s 15 in več zaposlenimi, katerega so lastniki podjetij lahko podaljševali zgolj po izrecni odobritvi Inšpekcije dela, kar pa je imelo svojo ceno in delodajalci se praktično niso odločali za več kot 8 urni delovnik na delavca.

Fordova (r)evolucija

Nekoč so bili američani normalni ljudje, no, normalnejši. Tudi zaradi velikanov, kot je bil, sicer industrijalec in lastnik prve tovarne avtomobilov manufakturne proizvodnje “na tekočem traku”, Henry Ford, ki je leta 1914 v svojih tovarnah uvedel 8 urni delovnik.

Njegov vpliv ne le na avto, temveč celotno industrijo, je bil zajeten, predvsem zaradi dejstva, da je bil Ford zagovornik krajšega delovnega časa, kar je delavcem omogočilo kvalitetnejši počitek in seveda boljšo delovno produktivnost.

Svoj pogled na delovno silo je Ford zagovarjal na osnovi svojih osebnih izkušenj in še danes je trdno zapisan njegovo evergreen stališče, katerega ni pozabil nikoli poudarjati – “Če moji delavci ne morejo kupiti mojih avtomobilov, komu jih bom sploh lahko prodal”.

Ja, Ford je bil pionir razumevanja tržišča množične proizvodnje v tistih časih in očitno še danes (sploh če gledam slovenske gospodrstvenike), ki ni pozabil dodati tudi, da ne moreja obstajati samo nenasitni premožneži, ker bi bil tak sistem obsoje na propad. Nekaj, česar še danes številni podjetniki in politiki enostavno ne razumejo…..

Krajši delovni teden v 21. stoletju

Po 2. svetovni vojni je praktično v vseh državah sveta stopil v veljavo 40 urni delovni teden, ki večinoma velja še danes uradno po svetu, Kitajska ga je recimo sprejela šele leta 1995.

Tako se je torej delovni čas skozi 20. stoletje postopoma skrajševal za polovico in pristal na 8ih urah predvsem zaradi močnih delovanj sindikatov, nastankov kolektivnih delovnih pogodb in poosodabljanjih zakonodaj.

In potem smo stopili v 21. stoletje, ko je Francija leta 2000 skrajšala delovnik na 35 ur tedensko. A nikakor ni bila prva evropska država, ki je to naredila.

Prva v 21. stoletju je to naredila Nizozemska, ki je delovnik spustila na tedenskih 30 delovnih ur in ima tako s povprečjem 30,4 delovnih ur tedensko najkrajši delovni čas v Evropi in EU, obenem pa dolgoročno brezposelnost nižjo od 6% in povprečno mesečno brutto plačo 3.910 €.

30 urni delovni teden ima poleg Nizozemske tudi Belgija in, kot že znano, tudi Švedi naglo korakajo v to smer z uvedbo 6 urnega delovnika.

Mogoče še zanimiv podatek OECD, ki navaja, da se tedensko najmanj dela v Nemčiji – 25,6 ur – čeprav imajo uradno 35 urni delovni teden.

Kaj plačuje delodajalec – čas ali delo ?

Za konec pa dajmo še poskušati razčistiti, sploh zaradi Hribar Milič/Šešokovih delodajalskih modrostnikov, kaj dejansko plačuje delodajalec svojemu delavcu – čas ali delo.

V zaenkrat, tudi v naši mali podalpski, še vedno večinsko ukoreninjeni postavki 40 urnega delovnega tedna, delavec uradno prebije na delovnem mestu 5 dni tedensko po 8 ur, v katerih je zavezan izpolnitvi določenih delovnih nalog.

Poglejmo logično, kar se dejansko dogaja v praksi – po povsem naravni poti, skozi rutino in izkušnje, delavec lahko iste naloge opravlja v vedno krajšem času, a kljub temu ostaja njegov delovni čas nespremenjen.

Iz zornega kota delavca je seveda povsem logično, da se mu ne izplača se dodatno truditi izvajati svoje naloge zajetneje, odgovorneje in hitreje, ker bi si s tem načinom ustvaril zgolj še več dela, zaradi česar pa ne bi imel prav nobene koristi pri plačnem zaslužku.

Delavec tako lahko sčasoma v bistveno krajšem času opravi predvideno delo za 8 ur, torej je logično, da bi lahko delal manj ur za enak učinek delodajalcu in seveda enako plačilo.

Vztrajanje delodajalcev, ki zagovarjajo koncept čimveč opravljenih delovnih ur za enega delavca torej dejansko nima dolgoročnega pozitivnega učinka ne za delavca, ne za delodajalca.

Vse skupaj je namreč podobno videzu, da delodajalec na takšen način v bistvu kupuje (in plačuje) življenske ure delavca, ne pa njegovih delovnih veščin, ki mu edine prinašajo dobiček.

Ali enostavno – takšen pristop delodajalcev ustavrja krivico talentiranim, sposobnim delavcem, saj jih delodajalci s plačevanjem življenskega časa, namesto dejanskih sposobnosti, izenačujejo z manj sposobnimi, da ne rečem lenimi delavci. Samo zadovoljen delavec lahko naredi zadovoljnega delodajalca.

Evo, končujem. Aja, pa tole sranje urnika od 8 – 16 oziroma 9 – 17 bo tudi treba čimprej ukiniti…..

Don Marko M