Dobra plat letošnjega Dneva kulture je, da je sovpadel s Pustom in je tako moč že standardne zdrahe in nekulturnosti ob tem prazniku pripisati norčavosti Pusta, kar sicer ni olajševalna okoliščina, še manj tolažba…..

V vseh 25 letih je našim parlamentarcem uspelo priti najbližje razumevanju, spoštovanju in izvajanju Zdravljice zgolj s spoštovanjem 1. kitice le te, zaradi česar so vino oprostili vseh trošarin, kot edino alkoholno pijačo, ga uvrstili med redno prehrano slovenstva in tako zanj praktično izničili plačila davkov, ter tako povsem legalizirali kronično alkoholizirane Slovence kot avtohtono zaščiteno vrsto.

In to je tudi vse, kar so naši politiki skozi 25 let večinsko odnesli od Zdravljice, namreč da so omogočili vinarjem in vinskim pijančkom relativno brezskrbno življenje….

Uvod v letošnji Dan kulture se je sicer začel par dni prej, ko so parlamentarci zahtevali uvedbo novih tv/radijskih kvot za slovensko glasbo, kar so trezni svetniki Državnega sveta zavrnili, ministrica za kulturo Julijana Bizjak Mlakar pa je obsodila vse tv/radijske urednike za skorumpirane, s pomočnikom Jezovškom pa državljanom celo postregla, da se lahko vsi, ki nam te kvote niso povšeči, preselimo v tujino, čemur, zanimivo, ni oporekal prav noben od preostalih 90 parlamentarcev.

Sicer pa je jutro Dneva kulture, kljub dežju, zasijalo v ogledovanje kipa Franceta Prešerna ovitega v žiletkasto bodečo žico sredi Ljubljane, s klešči za rezanje le te na rokah, kakor tudi v to žico ovitih preko 60 lokalnih znakov, ki nosijo imena krajev po naši mali podalpski, s čimer so nekateri državljani nedvomno prikazali vso potrebno simboliko kulture slovenstva in iskrenost odnosa do tega praznika.

Kar je nenazadnje dovolj enostavno razumljivo razgalil tudi Tone Partljič, letošnji prejemnik velike Prešernove nagrade, sicer tudi odličen humorist, ki pa je nič humorno, prej satirično in cinično, navrgel : “Nemiren sem, ker se gradi ta žičnata ograja okoli Slovenije. Mi smo visoko kulturen narod in zdi se mi, da bi se morali tega zavedati.” Samo zavedanje, brez podkrepljenih dejanj, pa itak ni dovolj….

Še ena proslava, ki je razdelila združljivost

Priznam, da si letošnje, tudi letošnje, osrednje proslave ob Dnevu kulture nisem ogledal v neposrednem prenosu, razen v nekaj par minutnih posnetkih, ampak itak te proslave ne jemljem kot vrhunec prikaza splošne kulture slovenstva, kot neko smernico, kako naj bi le ta izgledala vsak dan, pač.

Dejanska kultura države in državljanov se pač izkazuje kot skupek dnevnih izkazovanj, od obnašanj parlamentarcev, kot voditeljev naroda, ki bi morali biti vzor tudi na tem področju, pa do splošnih obnašanj državljanov, vključno z nepreglednimi vrstami javnih komentarjev tistih, ki se niti na Dan kulture ne zmorejo vzdržati razkazovanja svoje nekulture.

In tako so nekateri mediji, s svojimi komentatorskimi troli, spet, poskrbeli, da vrhunci predstavljanja proslave niso bili Prešernovi nagrajenci, razgaljanje smisla, pomena in praktičnega izvajanja himne Zdravljice, osveščanje o načinih in pravilih kulturnega obnašanja, pač pa ravno nasprotno. No, dejansko so prilagodili izbrano vsebino svojim enakim bralcem….

Začelo se je s križanjem Zdravljice, naše himne, katera je bila predstavljena na proslavi v različnih jezikih in slogih, poleg slovenskega, še v bosanščini, arabščini, japonščini, angleščini in makedonščini. In tiste neke je zmotil le del v – arabščini….

Namesto, da bi bili veseli in ponosni, da so bila dela Franceta Prešerna skozi preko 100 let prevedena v kar 120 tujih jezikov, že dolga leta pa je 7. kitica Zdravljice, zaradi svoje izjemnosti sporočila, prevedena in predvajana v kar 28 svetovnih jezikih in državah, tudi arabščini, jih to moti.

Po eni strani se tolčejo po prsih, poudarjajoč svojo samooklicano zlagano domoljubje, v isti sapi jih moti veličina svetovnih dimenzij Prešernovega domoljubja. Kogar moti en prevod in izvedba le tega, tega motijo vsi prevodi…..torej ni stvar v prevodih, motnje so instalirane že v genih, ki niso doživeli prevodov…..

In da, ste sploh uspeli pomisliti, da je primarni jezik v Palestini – arabščina…..in da je Zdravljica predstavljena v arabščini pomenila simbolno podporo Palestincem in upanje, da jih tisti rabe angleškega jezika nehajo bombardirati in preganjati iz njih domov v begunce, prisiljene bežati po svetu…..

Drugi nepotrebni vrhunec pa se je zgodil, ko je režiser proslave Mare Bulc pojokcal, da je bila proslava cenzurirana. Ogledal sem si posnetek te njegove izjave. In ne, ne padam na te fore….

Ravno nasprotno. Bulc je namreč zame povsem enako kriv za cenzuro, v kolikor je res bila, kot tisti na katere uperja prst. Ker to, da naročnik izvajalcu že da odpoved, pa ga naknadno pokliče nazaj, kar se je zgodilo Bulcu, le ta pa se odzove tako, da gre spet delati zanj, čeprav se na polno zaveda cenzure oziram dogodkov, katere je opisal, pomeni le, da je Bulc enako aktivno sodeloval v tej cenzuri.

Ker če bi Mareta to spreminjanje scenarija oz. cenzure organizatorja, kot ji pravi, res tako omejevalo in motilo, kot se je žrtveno poskušal prikazati, potem bi tako on, kot spremljajoča ekipa, odstopili od projekta, četudi le dan pred izvedbo in javnosti predstavili potek teh okoliščin. Tako pa je v tej zgodbi sodeloval do zadnje sekunde povsem tiho, torej ni nič naredil, da se to ne bi dogajalo, da pa se je zgodilo pa prav vse.

Zdravljica ni primerna za našo himno – zamenjati jo je treba

Dejstvo je pač več kot vidno, tudi iz tokratne proslave, da še vedno preveč slovenstva sploh ne dojema pomena Prešernove Zdravljice himne, sploh tisti desno levi samooklicani domoljubi, ki se niti v tem enem prazničnem dnevu Kulture ne zmorejo vzdržati v razkazovanju nekulture….

Država je kulturna ravno tako in toliko, kot so večinsko njeni državljani in zato sem mnenja, da bi morali Zdravljico ukiniti kot državno himno. 25 let je dokaz, da nima smisla. Ker se nje besede večinsko žal ne spoštuje, še manj izvaja.

Predlagam, da jo zamenjamo s Kekčevo pesmijo……Vsaj pri tej, ne bi smelo priti do nesporazumov razumevanja in izvajanja. Ali pač…..

Don Marko M