Nikoli nisem imel pomislekov ali zadržkov pomagati in/ali oddati nekaj evrov Kraljem ulic ali komu pomoči res potrebnemu, ampak da bi pa sodeloval v kakšnem skupinskem zbirateljskem krožku, ki bi zbiral denarno nagrado za nekoga, ki zgolj opravlja svoje delo za kar dobro plačo, pa res nisem in niti ne bom….

Pred dnevi me je v vrtcu, v nahrbtniku naše male Koki, pričakal listek z napisom : “Zbiramo 5€ za darilo vzgojiteljicama. Prosim, da v nahrbtniku vašega otroka pustite omenjeno vsoto”. Do lanskega leta tovrstnih listkov nisem/nismo prejemal/i, a lani sta se dve skupini združili in med starši se je pojavila tudi ena “mamic”, prepričana, da to tako mora biti, to zbiranje namreč…..

Seveda mi žilica ni dala miru in prav moral sem jo vprašati “Zakaj ?“. Pogledala me je, kot da sem ji postavil vprašanje izračuna kvantnih efektov simulacije in zjecljala : “Pa droben trenutek pozornosti...”

Priznam, takšni logični argumenti me vedno sesujejo, kot ribo na suhem. Ker se mi dejansko ni dalo razviti svojega širšega pogleda, ocenil sem pač, da bi to bila potrata časa, sem prijavil le “ne bom sodeloval, ker 120 € v mojih očeh pač ni droben trenutek pozornosti“.

Zadevo je sicer kasneje na roditeljskem sestanku odločno razrešila vzgojiteljica naših otrok kar sama, ko je dovolj jasno in razločno povedala vsem staršem, da naj nikar ne zbiramo nobenega denarja, ne daril, za obdarovanje nje in pomočnice. Je pa razložila tudi, da pa bo zelo vesela, če ji bodo naši otroci narisali kakšno risbico za spomin in to darilo bo z veseljem sprejela.

Kot sem iz številnih opazovanj in spoznanj seštel, gredo nekateri starši v še hujše ekstreme izkazovanja pozornosti vzgojiteljem/učiteljem kot 5€, najbolj talentirani celo tja do 20€, na otroka kakopak…Samo gledam te sodobne mamice, na srečo niso vse tako odpiljene, kaj vse so pripravljene “storiti za svojega otroka”. Predvsem pa, kaj svojemu otroku s takšnim načinom sporočajo v vzgojnem procesu……

Vzgajan sem pač bil čisto kmečko, da trenutek drobne pozornosti pomeni povabiti razočaranega prijatelja na kolesarjenje, utrgati cvetlico na travniku in jo odnesti ljubljeni osebi, vzpodbuditi otroka, da zmore preko cilja, če se tako odloči in podobno…..Skratka vzgojen za drobne trenutke pozornosti, ki niso denarno ovrednoteni na 120 €, pa celo tja do 500 €…..So me pač zajebali, kaj čem….

In ko ima hudič mlade, jih pač rojeva. Popoldne je prijateljica Tanja pripopala na FB še link nekega bloga, kjer je pisateljica obdelovala ravno to tematiko – obdarovanja učiteljev ob koncu šolskega leta.

Prebral sem, a mi na koncu ni bilo nič jasno, saj je avtorica v enem odstavku nasprotovala temu početju, v drugem ga zagovarjala, v tretjem opravičevala in tako večkrat.

Tako sem si zapomnil le njen stavek, da “tradicija obdarovanja učiteljev ob koncu šolskega leta izvira iz časov socializma”. Upam, da je avtorica s to izjavo imela v mislih zgolj svoje starše, ki so to počeli, ker iz mojih izkušenj šolanja v socializmu to enostavno ne pije vode.

Na naši vaški šoli namreč nikoli, ampak prav nikoli, niso naši starši ob koncu šolskega leta zbirali za darila učiteljem. Imeli smo sicer par lizunov na šoli, katerih starši so le določenim učiteljem pošiljali parkrat letno darilne vrečke, da ne bi imeli doma potem cvekov za zbit vrtno uto, a na koncu šolskega leta ni bilo splošnih starševskih zbiranj. Mogoče je bilo v mestih drugače….

Starševsko obdarovanje učiteljev/vzgojiteljev ob koncu šolskega leta je navadna cenena korupcija

Sam dejansko ne vidim nobenega smisla ne potrebe, da bi starši ob koncu šolskega leta potrošniško podivjali z nakupovanji daril učiteljem/vzgojiteljem.

Gre za čisto enostavnost gledanja – nikoli pač nisem odobraval obdarovanja določenega (javnega) uslužbenca, ki je za svoje delo že itak (pošteno) plačan. Med te seveda sodijo tudi učitelji/vzgojitelji.

V bistvu me to obdarovanje le teh celo malo razjezi, razjezi me ta namenska selektivnost tovrstnih staršev. V šolah in vrtcih delajo in skrbijo za naše potomce tudi kuharice, ki jim pripravljajo hrano, čistilke, ki jim počistijo učilnice in telovadnice, hišniki, ki popravljajo vse razsuto…..

A na te uslužbence tej denarno zbirateljskega obdarovanja željni starši dejansko sploh ne pomislijo niti pod razno, čeprav je njih delo še kako pomembno, kaj šele, da bi zanje kdaj zbirali, da bi jim kupili darila, pardon, trenutek pozornosti….

Jebi ga, če ni učitelja, je pač nek nadomestek, v najboljšem primeru prosta ura in zaradi tega nihče ne trpi, a če ni kuharice ni malice in kosila, če ni čistilke je nasmeteno, če ni hišnika se lahko razmajan stol sesede pod učencem…..

No, da skrajšam – skupinsko, kakor tudi posamezno, starševsko obdarovanje učiteljev/vzgojiteljev in na splošno uslužbencev javnega sektorja je klasika korupcije. Definicijo korupcije pa ti lepo razložijo tudi na Komisija za preprečevanje korupcije….

Kako torej pričakovati izkoreninjenje korupcije, ki hodi že v vrtoglave milijarde v naši mali podalpski, če pa jo državljani kar sami potencirajo že na najnižji stopnji. In potem se le stopnjuje navzgor….

Zanimivo, da imajo ravno tej isti, navajeni obdarovanj učiteljev/vzgojiteljev, tudi raznih uradnikov, povsem drugačen pristop in pogled, ko je treba obsoditi korupcijske politike. Tam v obsodbah, brez vsakih zadržkov in izbiranj besed, bruhajo ogenj in lavo….

Učitelji/vzgojitelji bi dejansko morali sami zavrniti ta starševska obdarovanja…..

Da so dimenzije obdarovanj vzgojiteljev/učiteljev ob zaključku šolskega leta že zdavnaj prešle vse meje okusnega mi mislim ni potrebno posebej razlagati. Ko začnejo namreč starši za “nagrado” učitelju izbirati med dvo tedenskimi počitnicami na Sejšelih, safari potovanjih, vožnjah z baloni, vikend paketi stilske preobrazbe, skoki s padali in podobno, je jasno, da je razum odpovedal, če je sploh kdaj bil.

Bolj kot staršem pa je v tovrstnih primerih razum odpovedal učiteljem, ki se sklicujejo na intelektualnost in razum, nenazadnje so poklicani da ravno vrline obojega prikažejo učencem v učnem procesu.

In zato sem mnenja, ne glede na proti korupcijsko zakonodajo, da bi morali biti vsaj učitelji dovolj trezni, če že nekateri starši niso in zavrniti že vsako misel na tovrstna obdarovanja. Ker s takšno držo ne dokazujejo ne staršem, ne otrokom, kako naj spoštujejo njih delo, temveč kako lahko programski uspeh pri njih kupijo.

Ali če citiram besede prej omenjene Tanje :
“….govora je bilo o darilih, ne o pozornostih…tu je zame velika razlika…jaz daril zadovoljnih strank ne dobivam in niti ne sprejemam, če pa bi jih že smo kot javni uslužbenci, kamor spadajo tudi učiteljice in vzgojiteljice, omejeni na 20, 86 EUR in moramo to podrobno vpisati v poseben obrazec iz 5. člena uredbe o omejitvah v zvezi s sprejemanjem daril…toliko o tem…”

Če hoče(š) starš res nameniti trenutek pozornosti učitelju/vzgojitelju, potem…..

Si kdaj obdaroval reševalca, ki je komu, po možnosti družinskemu članu, rešil življenje ? Ali peka, ki ti speče kruh….smetarja, ki ti počisti ulico….čistilko, ki ti očisti wc v nakupovalnem centru…..mehaniku, ki ti popravi avto….Zakaj pa ne ? Njih delo je najmanj enako pomembno, kot učiteljevo ali birokrata na upravni enoti.

Hočeš res narediti spoštljivo dejanje, neprecenljivo darilo učiteljem/vzgojiteljem ?

Prav, potem med šolskim letom ne divjaj v vrtec ali šolo, ko tvoj mulc napali kakšno mastno ali dobi slabo oceno in ne grozi učitelju, vzgojitelju z odvetniki in zbogom pamet izrazi, ampak jih napni svojemu mulcu, ker je naredil pizdarijo ali se ni učil pa je fasal zato šus…..

Učitelji/vzgojitelji namreč niso tam, da bi vzgajali naše otroke, temveč poučevali in tisti starš, ki misli, da se bo s tem darilom odkupil učitelju, ker je moral opravljati še delo, katerega starš sam ne opravi do svojega otroka, dokazuje vse prej kot tisto, kar bi kot starš otroku moral.

Meni je jasno, da je moja ocena dela učitelja/vzgojitelja, ki poučuje mojega otroka prej obstranskega pomena, kot pa kaj drugega. Ker mene zanima kaj in kako bo moj otrok argumentirano ocenil svoje sodelovanje z učiteljem. Otroška iskrenost pač ne pozna meja, četudi zapade v brutalno iskrenost.

In ko mi 6 letni otrok pred koncem šolskega leta samodejno prijavi, da zdaj pa bo narisala risbico svoji vzgojiteljici za spomin, nakar pod nekimi čudnimi koti zriše v barvah nasmejane ljudi pod polnim soncem, čemur doda svoj avtogram, ne rabim več dodatnih pojasnil.

Takrat mi je namreč kristalno jasno, da se je moja malčica odločila obdariti svojo učiteljico s trenutkom pozornosti, katerega ne odtehta noben denar. Trenutkom pozornosti, s katerim je malčica izkazala učiteljici vse svoje spoštovanje do njenega dela in osebnosti.

Vse kar mi potem še preostane je, da stopim do te učiteljice/vzgojiteljice, ji sežem v roko in izrečem spoštovanje za profesionalno opravljeno delo, kar tudi dejansko naredim in to je tudi edino darilo trenutka pozornosti od mene.

Vem ja, ljudje smo si različni in prav je tako. Eni učitelji/vzgojitelji pač raje vidijo trenutek pozornosti v skorumpiranem darilu tudi ob koncu šolskega leta, medtem ko drugi raje živijo z občutkom spoštovanosti, katerega jim izkazujejo njih učenci ter njih starši skozi celo šolsko leto, leto za letom…..

Don Marko M